(OPENSOARING, 23. aprila 2019, besedilo Niko Slana, foto Elfo)
»Time out« na množičnem jadralskem tekmovanju Pokal Pribina (cup) je priložnost, da kaj napišemo, čeprav je pilotom težko vsiljevati kakšne misli, ker bolj ali manj vse vedo, sploh pa nima smisla papagajsat, če nisi na tekmovanju. In četudi bi bil tam, je v zraku vsak dan140 resnic, ki so vse stoodstotne. Zato je še najboljše o zadevi, da jo pač pokrijemo, nekoliko fantazirat, saj ne more škodovat, kajti realnost ima svojo pot in zakonitosti.
Mark Travner
Ker nisem Peter Pan in ne morem biti v kabini, denimo, Sebastiana Kawe, lahko samo razmišljam, kako se počuti jadralec, ki ima za seboj novozelandsko odpravo, pa letalski sejem Aero, kjer je moral biti en teden nasmejan in prijazen z vsemi, ki so se vanj vtaknili in so ga prepoznali, vedoč, da še do nikogar ni bil neprijazen. Prav zaradi vsega naštetega in še vsega, o čemer se mi niti ne sanja, si lahko mislim, da Pribina cup ni tekmovanje, za katerega bi se Kawa metal po trepalnicah. Stavil bi, da je svojo čustveno napetost nastavil na prosti tek, tudi zato, ker se zaveda, da je to povsem dovolj, da tudi z levo roko (dejansko) ostane v vrhu in hkrati preizkusi Diano-3FES v tekmovalnih razmerah. Najbrž je prav to njegova temeljna naloga. Če bo nastopil še na FCC, kot je napovedal, čeprav sem prepričan, da se bo tekmi odpovedal, se bo morda pokazal v pravi tekmovalni luči. Morda, kajti, tudi to bi stavil, bo vrh prepustil komu od konkurentov. Zakaj? Da bi s sebe snel nekaj pozornosti konkurence, da bi morda kdo pomislil, da je svetovni šampion za tekmovalno letenje že rahlo utrujen. Kajti pred Sebastianom Kawo bo letos še eno pomembnejše tekmovanje – evropsko prvenstvo, kjer pa najbrž z njegove strani znova ne bo milosti.
Sebastian Kawa – merilo za vse v OR
V domišljijskem svetu je vse dovoljeno in zato sem se lahko pozabaval s svojo tezo o Sebastianu v leru in zdi se mi, da je tekma prav zaradi tega bolj zanimiva, kot bi bila, če bi najhitrejši v kategoriji F1, z najboljšim menjalnikom in naj pnevmatikami, pospešil in vodil od začetka do konca. Tako imajo vsi nekaj od Sebastianove igre, tudi predsednik slovenske jadralne komisije, ki nam je kar na videu na FB postregel s finišem s Kawo ob boku. Res, filmski utrinek, ki bi ga sicer morali obdelati forenzično, a bo prišel prav, ko bo Anton Šibanc, ki mu je treba čestitati za prodorno letenje, pripravljal svoj tekmovalni portfolio. Kawa se je na enak način veselil svoje bližine z EB 28.
Aleš Fink
Če priznam, me še najbolj zanima dosežek Jožeta Verdeva, ker mi je bilo jasno, da bo svojega konja spustil v galop ali v besednjaku Tine Maze, leti, kot da mu je zadnjič v življenju. Imeti pod sedlom pravega konja, še posebno, če je podloženo (sedlo) s poznavalsko roko, je zanj najbrž nekaj posebnega. Veselje ob dobrem napredovanju ni posebno dober svetovalec in zato najbrž tudi spodrsljaj na obratni točki. V odprtem razredi je pozornost slovenskih jadralcev nekoliko bolj usmerjena še na tekmovalno oznako 7 na letalu EB 28 edition, a tudi Pristavec je najbrž svojo ročico za plin malce omejil.
Brifing
V klubskem razredu so vsaj trije jadralci, ki so nabrušeni, kot bi nastopili na svetovnem prvenstvu – Mark Travner se na tekmovalnem odru že kar dobro počuti, vidim ga v kostimu samozavestnega Lermontova, Aleš Fink, kot se zdi, stavi na stanovitnost dosežka in dober končni izid, tu pa je še Aleš Kovač, ki leti, kot bi bil sposoben odkriti kakšno novo zakonitost Alberta Einsteina. Saj veste, majhna kapljica črne luknje je dovolj za veliko presenečenje, kaj šele za Pokal Pribina. Skratka, njegovi dnevni izidi so simpatični.
Sicer pa se v Sloveniji veselimo nadaljevanja Pokala Pribina.
Na vzletnem prostoru Pokala Pribina
