(OPENSOARING, 19. maja 2019)
Deveti dan XX. EGC na Poljskem in peta tekmovalna disciplina – 19. maja. Površni spremljevalci so najbrž zazehali ob odpovedi naloge za dva razreda, kakšni prav stari opazovalci tekmovalnih dogajanj pa so vseeno zastrigli z ušesi. Dan je bil, kljub vsemu najbrž bolj zanimiv kot vsi poprejšnji. Spomnil sem se na Svetovno prvenstvo leta 1972 v Vršcu in dneva, ko sem za Delo napisal pogovor s finskim jadralcem Matiasom Wiitanenom, ki se je nekega nevihtnega dne v Cb dvakrat vzpel do vrha in priletel do cilja. Na koncu ga je prehitel Šved Goran Ax, ki je moral biti še bolj nabrušen. Poljak Stanislav Kluk je bil tretji. Se sploh še kdo spomni teh jadralcev?
To je bilo obdobje, ko so jadralci morali znati leteti v nevihtnih oblakih in so bili, ob primerjavi z današnjo navigacijsko opremo, Kremenčkovi časi. Organizatorji so še pravočasno odpovedali nalogo za odprti razred in razred 18-metrskih letal, 20-metrski dvosedi pa so se medtem že odpeljali čez linijo. Vremenska fronta z nevihtnimi oblaki, ki je prodirala s Slovaške, je medtem že potipala področje tekmovalnega poligona in posadke dvosedov so »tekmovale« samo še, kdo bo priletel dlje. Nikomur ni uspelo preleteti niti polovico razdalje, britanska posadka Jones & Coppin je zmogla 148,03 km, sledili sta Finca Lehto & Sorri 146,34 km, Francoza Morel & Labatut pa 146,34 km. Zahvaljujoč Francozom in njihovim komentarjem na FB lahko ljubitelji, ki tekmovanje spremljajo od daleč, malo bolj dojamejo dogajanje. Na uradni strani EGC ni mogoče zvedeti skoraj nič.
Skratka, v ospredju pri nabiranju kilometrov so bili Arcusi, a kot že rečeno, pilotom kljub najsodobnejšim pripomočkom ni uspelo kaj več, kot če bi leteli brez vesoljske tehnike pred nosom. Narava je še zmeraj narava in zdi se, da zmeraj bolj. Sicer pa je med zunanjimi opazovalci evropskega prvenstva skoraj edini, ki se oglaša in tudi kaj zapiše, Avstralec Adam Woolley, a o njegovih spoznanjih več kdaj drugič.