(OPENSOARING, Los Banos, 24. junija 2019, pripravila Mojca Zupan)
Danica Černe zdaj živi v ZDA in že iz aviona se vidi, da Slovenije ni pozabila, saj se je spomnila, ko me je naslovila z Mojčica – na Kekca, Ježka in Kosobrina. »Tale Ježek je bil res ena nežna duša in se zrcali v vlogi Kosobrina,« zapiše in še doda o trenutku okoli sebe, »kako fajn je, ko okrog petih končno začne pihat in se ohladi iz 40 na 30 ali včasih celo na 25. Ojej. »Objem čez lužo. Kmalu bova tortico v Lescah, juhu!«
V računalnik mi prileti Daničina primerjava o jadralnem letenju. Kot nalašč za 30-letnico Društva slovenskih letalk.
Dani sebek
Znašla sem se v precepu. Kaj je letenje in kaj je življenje? Me je življenje naučilo, kako leteti, ali so mi izkušnje v letenju pokazale, kako naj živim?
Tudi ko si nekje pod oblaki je pot odvisna od tega, koliko si upaš in zaupaš. Sami sprejemamo odločitve, a vendar je tako udobno imeti ob sebi nekoga za spodbudo. Tudi pri pisanju je tako. Kako lepo bi bilo sedeti na terasi restavracije na letališču v Lescah, uživati ob tortici in slediti toku Mojčinih vprašanj. Postavila me je v vlogo samostojnega leta, s prošnjo: “Napiši kaj o letenju pri nas in tam, kjer si sedaj.”
Bom začela z letalsko šolo. Šolanje, tako kot ga imamo v Sloveniji, mi je pisano na kožo. Tako v vlogi učenca, kot v vlogi učitelja. Zimska predavanja in klubsko preverjanje znanja učencu omogočijo, da si postopoma zgradi sliko, kaj vse obsega jadralno letenje. Za učitelje pa je velika prednost, da si lahko izberemo predavanja na področju, kjer smo dobri. Praktični del v obliki internata je le še pika na i. Štirinajst dni letenja, vsak dan štirje štarti, opazovanje, kako letijo učenci in pristajajo prijatelji, skupno pospravljanje letal v hangar in rinčki … Kako popolnoma drugače je tukaj, ko učitelj prevzame učenca in ga v letu dni pripravi na vse, na pisni izpit in samostojno letenje. Večkrat se vprašam, le kako bi lahko mojemu učencu o vremenu povedala toliko, kolikor leškim začetnikom razloži Boris?
Dani Černe ob DG 1000
Klubskega življenja v Ameriki skorajda ni. Redka letališča upravljajo klubi in glede na širjave imaš veliko srečo, če živiš blizu takega letališča. Veliko je dobro urejenih komercialnih letališč, kjer pa dražje plačas njihove usluge. Zato je vedno manj mladih pilotov. Dobro je, ker so to opazili in so začeli z različnimi dejavnostmi in štipendijami pridobivati mlade v ta šport.
Za pilote z dovoljenji so dobro nadomestilo za klubsko življenje razni tabori, ki jih prek leta organizirajo na različnih koncih Amerike, denimo, letenje na valovih, tabor jadranja, tabor preletov, teden letenja za seniorje, za mladince, WSPA jadralni seminar za pilotke …
Vreme – na kratko. Če primerjam le dneve, ko so res dobre možnosti za letenje, so baze oblakov običajno višje nad terenom kot v Sloveniji ali v Alpah. Dviganja so močna in hitreje pride do prekomernega razvoja oblakov. Če med letom ne spremljaš vremena, se lahko zgodi, da zaradi nevihte ali premočnega vetra ne moreš pristati na matičnem letališču.
Kaj pa jaz? Zelo sem vesela, da sem z lokalnega jadranja prešla na prelete. Za začetek v družbi Eda Lorda in Matta Gillisa. Zadaj v DG-ju sta bila predvsem za spodbudo, ko sem kje ob koncu oblakov obstala v dviganju in bi se sama najbrž obrnila na varno proti domu … Naslednji oblaki so vendarle oddaljeni deset kilometrov in vmes je plavo nebo in … Roka je kar sama potisnila palico naprej, ko sem v takih trenutkih zaslišala besede: ”Come on, let’s go!” V dvoje sem si upala … Konec maja sem laširala klubskega Discusa. Poezija. Ko sem sedela v tej igrački in gledala hribe, oblake in nebo, sem si končno spet rekla: ”Evo, pejva, sej znaš!”
A tako lepo je vedno znova priti nazaj na Kležnk, kjer po letenju lahko v dobri družbi rečemo kakšno modro. Takšne večere imam rada in jih tukaj pogrešam. Vesela sem, da sem se naučila leteti v ALC v Lescah. Fonov Jože nam je pred 35. leti rekel: “Vi otroci ste tukaj, na letališču, varno spravljeni!” Še kako res je to.
Tako, čas je, da grem spet malo v zrak.
