(OPENSOARING, 19. junija 2018, besedilo Bernard Dobre)
Sem Bernard Dobre, star 17 let in sem jadralni pilot. Obiskujem kranjsko Gimnazijo Franceta Prešerna, ukvarjam pa se tudi s smučarskimi skoki. Svojo letalsko pot sem začel že v osnovni šoli ko sem se ukvarjal z letalskim modelarstvom. Izdeloval sem lesene modele motornih pa tudi jadralnih letal, še posebno pa mi je bilo zanimivo modele kasneje preizkusiti v zraku. S pravim letalstvom sem se prvič srečal pri trinajstih, ko sem si ogledal dogajanje na letališču v Postojni. Bilo je nadvse zanimivo in zato sem v naslednjih treh letih tam preživel kar precej vikendov. Pilotom sem pomagal pri pripravi letal, vleki na štart in podobno. Včasih me je kateri od njih vzel s seboj z Blanikom ali s Citabrijo, tako da sem imel priložnost doživeti občutek letenja.
Boštjan (levo) – upravnik v Postojni
Ko sem dopolnil šestnajst let in sem bil končno dovolj star za šolanje za jadralnega pilota, sem se prijavil na začetni tečaj. S predavanji smo začeli lansko pomlad. Bila so ob petkih zvečer in ob sobotah, kar mi je ustrezalo, saj sem bil med tednom zaseden s šolo in predvsem s treningi. Predavanja smo imeli do konca junija, ko je upravnik na podlagi klubskih testov ocenil, da je naše teoretično znanje dovolj dobro, da lahko začnemo z letenjem.
Šolali smo se z dvema Blanikoma, zato je vse potekalo hitro. Po zaslugi inštruktorjev Mihe Premrla in Matije Žnidaršiča smo leteli skoraj vsak dan, napredovali smo hitro. Po dvanajstih dneh vsakodnevnega letenja in sedemintrideset opravljenih letih sta oba učitelja ocenila, da je moje letenje varno in da lahko opravim samostojni let. Po prvem samostojnem pristanku sem bil še bolj navdušen nad Blanikovimi letalnimi sposobnostmi. Letenje z njim se mi je zdelo lahkotno, pa tudi komande so se mi zdele bolj odzivne. V naslednjih nekaj dneh sem opravil še petnajst samostojnih letov v območju letališča pri katerih sem poskušal leteti natančno in z manj napakami.
Matija – učitelj iz Postojne
Po nekaj več kot dveh tednih letenja sta mi učitelja dovolila odhod na jadranje. Tehniko sem spoznal, ko sem prejšnja leta jadral z drugimi piloti iz kluba, pa tudi Matija me je dvakrat vzel na jadranje s svojim letalom Duo Discus. Moje prvo samostojno jadranje je zaradi dobre termike trajalo več kot dve uri. V naslednjem tednu sem opravil še nekaj dve- in triurnih jadranj.
Konec julija je Matija predlagal, da bi odšli za en teden v Bovec, kjer bi se učili letenja v gorah. To pri nas ni možno saj se z letenjem ob pobočju lahko srečamo le na Javornikih, ki pa so precej položni. Letenje v Alpah je nekaj čisto drugega. Upravnik Boštjan se je strinjal in tako sva z Matijem v aerozapregi preletela Blanika do Bovca. To je bila zame nova izkušnja, saj v aerozapregi še nikoli nisem letel več kot deset minut. Žal je bilo takrat v Bovcu slabo vreme, tako da sem opravil le tri lete, pa še od tega sta bila dva bolj kratka. Vseeno sem se naučil nekaj novega o tehniki letenja v gorah, predvsem pa sem ugotovil, da to zahteva precej zbranosti.
Nad Nanosom
Avgusta je bilo moje letenje zaradi treningov in tekem bolj skromno, a sem še vseeno opravil nekaj letov nad letališčem. Oktobra sem brez težav opravil teoretični izpit. Po teoriji sem imel vse pogoje za praktično preverjanje znanja z izpraševalcem. To sem opravil novembra pri Robertu Hriberšku, ki je, kljub nekaj napakam, ocenil, da je moje letenje dobro. Marca sem opravil še izpit iz slovenske frazeologije, nato pa sem prejel licenco.
Letos smo z letenjem začeli šele aprila. Po dveh kontrolnih letih mi je inštruktor Boštjan dovolil, da sem se prešolal na DG 300. Prvi let se mi je zdel precej zanimiv, saj je letalo veliko bolj občutljivo kot Blanik, vendar sem se kmalu privadil na letenje z njim. V naslednjih tednih sem letel še z DG100 in z Vukom. Letel sem kolikor sta dopuščala vreme in čas, predvsem zaradi treningov. Letel sem le ob vikendih.
V zadnjem mesecu sem, ob bolj ugodnih vremenskih razmerah, letel tudi zunaj območja letališča. Odkrival sem Vipavsko dolino, Kras in območje južno od letališča, do meje s Hrvaško. Pred dvema tednoma sem opravil tudi dva, skoraj 250-kilometrska leta.
Učitelj Miha
V letošnji sezoni sem do sedaj opravil že več kot 55 ur letenja, do konca sezone pa jih nameravam opraviti še enkrat toliko. Ob letenju uživam, hkrati pa se učim novih stvari, ki mi bodo prišle prav na moji nadaljnji letalski poti. Postati nameravam poklicni pilot. Letenje mi tudi pomaga pri smučarskih skokih, saj se pri njem učim discipline, pa tudi poznavanje aerodinamike mi precej pomaga.
