(OPENSOARING, 14. avgusta 2018, besedilo Niko Slana, fotografije FB A. Woolley in uradna stran WGC Hosin 2018)
Zakaj se je v ospredju zanimanja pojavil avstralski jadralec Adama Woolleyja, ki je letos z letalom Ventus 3T letel v Ostrowu (8.) in v Hosinu (21. mesto). Predvsem zaradi dvojnega nastopa in dosežkov, ki sta solidna, a bolj enkraten je bil po svojem dnevniku (Adam Woolleys gliding Adventure), v katerem je pisal o svojem doživljanju tekmovalnega letenja in vsega drugega. Na koncu je sledilcem zaupal, da si bo do novembra privoščil premor, potem pa znova v zrak na južni hemisferi. Njegov cilj so zmagovalne stopnice na naslednjem svetovnem prvenstvu leta 2020.
Otroško vesel je bil dveh dnevnih zmag na obeh prvenstvih (Ostrow 1, Hosin 1), obžaloval pa je dva slaba dneva na WGC Hosin 2018, ki sta ga oddaljila od prve deseterice. »Toda to je igra, spretnost in sreča (game, skill & chance),« zatrjuje in se v svojem sklepne nagovoru zahvali bralcem in našteje vse, ki so pripomogli k njegovi uspešnosti. Tudi staršema, ki ga tako ali drugače podpirata, pa proizvajalcu letal, ki mu je izkazal naklonjenost z najemom novega Ventusa 3T, itd.
Njegovi bralci niso prav nič zadrgnjeni, saj so mu marsikaj pripisali in se mu že sproti zahvaljevali za objave. Britanec Mike Young ga je pohvalil za dobro letenje in veselje, ki ga je občutil, ko sta se kdaj srečala na tekmovalni nalogi in skupaj odletela delček tekmovalne poti. Sean Fidler se mu je, morda kar v imenu vseh bralcev njegove spletne strani, zahvalil za zanimiva poročila, ki jim pripisuje ambasadorstvo v jadralnem športu. In res je treba priznati, da ima izjemno živahen in skoncentriran slog pisanja, v katerem ni prostora za nepomembne utrinke.
V enem od svojih dnevnih razmišljanj se spusti h konkurenčnemu letalu JS3, zna jih pohvaliti, našteje tehnične podatke in piše tako, da se bralcu zdi, da letalo pozna iz svoje izkušnje v zraku, a mirno pove, da ga še ni letel, a ko ga bo, bo povedal svoje. Do takrat pa naj prihodnji kupci izberejo … Za opis 4. tekmovalne discipline je uporabil kar risbo, sebe z Ventusom in reprezentančnega kolega Johna Buchanana z JS3, seveda z obveznim vprašanjem, katero letalo je boljše? Odgovor je kot na dlani: Pomemben je le kenguru na repu, simbol Avstralije …
Pravzaprav so njegovi opisi tekmovalnega dne nekaj posebnega, »Tekmovalno letenje na svetovnem prvenstvu je letenje s trdim startom, hitro in brez velikega tveganja, pod oblaki ali s skupino, a takoj doda kratek in sočen opis svojega uspešnega vijuganja skozi oblake in dež, ki mu pravi kar VELIKA igra (big game). Zakaj velika igra? Najbrž zato, ker letenje po deževni progi ni prav prijetno niti preprosto in seveda, ker vsem, ki so se ta dan poizkušali prebiti do cilja, ni uspelo.
Za eno od nalog, denimo, našteva, kje je stopil v prazno in kako je na zemlji poiskal jadralnega kolega, in si je pustil razložiti, zakaj je izpadel »bedak«, tako imenuje sam sebe, in bralcu zabiča, naj v nadaljevanju držijo zanj pesti. »Jutri se bom boril naprej,« jim je obljubil. Ja, zagotovo bomo o avstralskem Adamu še slišali, saj ve, kaj je športni boj in kaj je sportsmanship.