(OPENSOARING, 27. oktober 2020, besedilo Niko in Prijatelji)
Ob koncu jadralske sezone, nas je prehitela slaba vest, da je preminil naš prijatelj in jadralni zanesenjak Robert Fiorelli. Slaba vest je toliko bolj žalostna, kajti bil je član precej velike ekipe primorskih jadralcev, ki so redno obiskovali jadralski tabor v Sinju.
Doživeli smo njegov pozitiven odnos do letenja, ves čas je bil na razpolago celotni ekipi jadralcev in jadralk, predvsem pa je cela primorska jadralska ekipa dajala vtis sproščenosti in prijateljstva.
S svojo kitaro in s svojimi pesmimi so dvigovali razpoloženje vsem prisotnim, ki so se mudili na letališču.
Čeprav je bil Robert učitelj letenja, zdaj v Ajdovščini in Gorici že razmišljajo kako bodo zapolnili verzel.
Zanmimivo je še, da je edina jadralka v tej skupini tudi študentka letalstva na Češkem, kar je seveda zelo pozitivno.
Robertova družba nam je bila zmeraj v veselje in navdih.
Prijatelji….
Letošnje leto je vse prej kot normalno in vsi komaj čakamo, da mine. Travnik v Ajdovščini je sameval do sredine maja in tudi kasneje so bili obiski letališča redki. V tem težkem času smo izvedeli, da naš prijatelj ,član kluba, učitelj letenja in vodja letalske šole bije bitko s težko boleznijo. Bitko je žal izgubil sredi poletja.
Robert si je vedno vzel čas za mlade jadralce in jim predajal znanje, tako iz zadnje kabine kakor tudi pri letenju v skupini. Marsikateremu je bilo njegovo prvo jadranje v Alpe dejansko “reparjenje” Roberta. V kolikor pa se je na prelet odpravil z izkušenejšim jadralcem je letenje “Gremo skupaj” vzel malodane dobesedno, saj te je v primeru ko si se moral “pobirati” vedno čakal in te je ta potrpežljivost in kolegialnost znova in znova presenečala. Zvečer, ob obveznem druženju po letenju, pa je ne glede na dosežke, za Roberta to vedno bil “o, kako koristno zapravljen dan”.
Vedno ga je gnalo prepričanje, da je potrebno znanje in izkušnje predajati mlajšim tudi v tekmovalnem smislu. Tako je Aeroklub Edvard Rusjan na letališču Ajdovščina pod njegovim vodstvom organiziral mladinsko državno prvenstvo leta 2006, naslednje leto pa je popeljal mladinsko ekipo na mladinsko svetovno prvenstvo v Rieti. Žal, je zanimanje za tekmovalno letenje med mlajšimi jadralci v Ajdovščini kasneje zamrlo, kar pa ga ni ustavilo, da ne bi šolal novih generacij jadralnih pilotov in jih navduševal za prelete. Velikokrat je v ta namen navkljub obetavnemu vremenu, enoseda zamenjal za učiteljski sedež v dvosedu.
Vedno je podpiral pridobivanje novih izkušenj zato je klubsko idejo o letalskih taborih na drugih letališčih z veseljem podprl. Najprej na Bovškem letališču, zadnja leta pa je poletni dopust vedno združil z udeležbo na letalskih taborih v Livnem in nato v Sinju.
Pogosto vprašanje pilotov, ki se prvič odpravljajo iz varnega zavetja Vipavske doline čez Trnovsko planoto proti Tolminu je: “Kaj naj naredim če ne najdem dviganja”.
Robertov odgovor se je vedno glasil: “Ja kaj? Greš naprej in najdeš dviganje, ne”.
Žal Robertu ni bilo dano, da bi našel zadnje dviganje, čeprav je vztrajal do zadnjega.
