Tudi letos k alkarjem v Sinj?

(OPENSOARING, 07. maja 2020, besedilo Niko Slana)

Tretji maj 2020 si bom zapomnil po kontrolnem letu ter po fotografiranju jadralcev brez obraznih mask. »Da ne bi kdo fotografij objavil na spletu!« je potovalo opozorilo na štartu. Kasneje sem si lahko na FB ogledal foto izdelke kolegov – vsi smo bili brez mask. Tega dne in še naslednje sem razmišljal o svojih napakah na pristanku. Šlampasto.  Ko mi je bilo dovolj introspekcije sem v mislih pobegnil in se začel spraševati ali bo poleti dostopno letališče v Sinju. Zvečer sem že brskal po fotografijah z naslovom Sinj 2019 in ugotovil, da se je takrat v deželi alkarjev dogajalo veliko. Sklep je bil preprost – obisk v Sinju je treba ponoviti.

Naj na kratko, kot v reklami Sebastiana  Kawe za pivo Zywiec, obnovim sinjsko dogajanje z mednarodnim druženjem ljubiteljev starodobnikov z naslovom Maestral 2019. V okviru Šole za obnavljanje starih letal je med hrvaških državnim prvenstvom potekala obnova trupa letala Slingsby T 31. Delavnici in s hlapljivim lakom sem se izogibal, a  štiri mesece kasneje je prišla kazen v Kutni Hori, med obnovo ptujske Čavke. Raje sem se družil z Novogoričani, zdaj že tradicionalnimi jadralskimi dopustniki v Sinju ter z dvočlansko  ptujsko ekipo Dejana Bezjaka in dvema leškima Andrejema.

Klemen Oman, najdejavnejši udeleženec  Šole za obnavljanje starodobnikov,  je v Sinju znova dobil nekaj večernih osvežitvenih letov z Bergfalkejem in vedno znova ga ob takih priložnostih sprašujemo  ali si svoje lete vpisuje v letalsko knjižico, on pa vselej potrpežljivo pove, da to administrativno dejanje še ni na vrsti. Tokrat je pogovor speljal v Celje, k njegovemu jadralnemu šolanju z učiteljem P. G. Res, učitelj (bolj fensi – inštruktor) mora biti potrpežljiv in pravičen do vseh tečajnikov, saj smo ljudje občutljiva bitja, spomin pa je skoraj neuničljiv.

Nekaj je k (ne)občutljivosti v Sinju dodal češki jadralec Bican Zbynek, udeleženec hrvaškega prvenstva, sicer kirurg, ki je kar na letališču, v novi svetli in zračni klubski dnevni sobi in s sredstvi, ki jih je imel s seboj, brez maske in brez firbcev, opravil z rano na Borisovem podplatu. Tekmovalna komisija mu zato ni pripisala pozitivnih točk. Točke (a pozitivne) omenjamo, ker avstralske sage z minulega WWGC 2020 še ni konec. Zadnja številka revije Aerokurier je na avstralsko rano (izguba naslova svetovne prvakinje in tretjega mesta) nadrobila še ščepec soli. Goljufanje se, vsaj doslej, ni izplačalo, a nova tehnologija prinaša zmeraj nove možnosti. Tudi to je napredek.

Ob izbruhu koronavirusa se je pojavil še virus papagajščine (po mariborskem filozofu Borisu Vezjaku), saj zdaj novinarji, politiki in mnoge javne osebe opletajo s tem, da nikoli več ne bo, tako kot je bilo, kaj s tem mislijo, pa ne razložijo. A življenje že od pamtiveka teče v tem slogu. Zato seveda upamo, da bo Sinj tudi letos sprejel jadralce iz sosednjih držav in papagaje demantiral.  

Kožuhova rdeča Olimpija ujeta na eni od fotografij bo edina podlegla papagajščini, saj ne bo več ista, kot leta 2019. Boljša bo, Jiri Lenik, ki je vodil sinjsko Šolo za obnavljanje starodobnikov, jo je v Kutni Hori temeljito obnovil. Za ta čas je zanimiva še fotografija z oznako 250 +. V romunskem Rubikovem Gobeju sedita Goran Kovačević in Boris Kožuh, pomaga jima Jiri, fotografira pa avtor zapisa, torej veterani, ki imajo skupaj, tako čez palec, 250 let dobre vage. Apologeti nove stvarnosti jih bodo morali v prihodnje z bagerjem odstraniti z letališča … Leta 2019 se to vprašanje še ni zastavljalo.

Od tu naprej bi lahko našteval samo še epizodne vloge, ki so popestrile letališki utrip. Zgodaj zjutraj smo se, brez vnaprejšnjega dogovora, ker to vsi sovražimo, srečevali na kavnem omizju Damir Horvat – Zvekovac (tu ima svoj hangar), Zlatko Zemljič, inštruktor inštruktorjev na Hrvaškem, Jakov Matković (AK Split) in vselej še kdo, teme pogovorov pa so bile sredozemske – predvsem jadranje na vodi, ribolov, nekaj jih je bilo pod znamenjem vojne tajne. Odvisno od kakovosti kave, ki v bifeju Boss na robu letališča velja za najboljšo v Sinju. Jutranjo vročo kavo si tradicionalno privoščijo tudi prometni policisti, ki so opravili s svojimi nalogami na magistralni cesti proti Splitu.  Z velikim zanimanjem sem poslušal pripoved o Zlatkovih in Damirjevih potovanjih s Falkejem po Evropi. Zanimivi letalci, letenje je njihov svet.

Ob vzletni vrsti za tekmovalni štart se je nekega dne pojavila ekipa z brezpilotnim letalnikom in snemala dogajanje, njihove zanimive izdelke je uporabila tudi TV. Brez letalnikov se ne zgodi nič več. Obiskovalci starodobniškega druženja so si privoščili še kratek obisk v Livnu, dobili so potrdilo, da je meja z BiH res odprta. Bo tako tudi letos?

Skratka, Sinj postaja jadralna točka, ki jo je vredno obiskati in če vam bo dolgčas, boste zagotovo našli na tleh koga od hrvaških reprezentantov in se z njimi, pred vzletom ali po njem, tudi kaj pomenili. Vinko Šoljan bo na prihodnjem nacionalnem prvenstvu  branil naslov prvaka,  Bruno Herenčić pa se bo navajal na novo Diano 2. Dobimo se v Sinju.