Mojih dvajset (3) – dva z britanskim rodovnikom

(OPENSOARING, 29. aprila 2020, avtor Boris Kožuh)

Brez modre Olimpije sem se počutil kot ptič brez kril. Brskal sem po spletu in  videl fotografijo dvoseda, ki me je neznansko pritegnila. Nisem vedel, da ta letala še kje letijo in niti pomislil nisem, da bom nekoč tudi sam imel prav takšno letalo –  angleški Slingsby T-31. Kmalu sem na spletu našel oglas, prodajali so ga na letališču Husband Bosworth. V oglasu je bilo zapisano, da je v dobrem stanju in ima veljavno spričevalo o letalnosti. S prijateljem Ludkom iz Češke sva se dogovorila za skupni nakup. Iz izkušenj sem vedel, da sam ne zmorem vsega. Takoj sem poslal v Anglijo denar, da letala ne bi prodali komu drugemu. Danes vem, da se mi ni bilo treba bati, saj je takih navdušencev malo. Med dogovarjanjem za pot do Anglije se je pojavil še oglas za EoN Olimpijo 463. Poglej, poglej, sem si rekel, spet Olimpija. Cena je bila pičlih  tisoč funtov. Jadralno letalo za tisoč funtov?! Zakaj ga ne bi kupil? Ker sem za dvoseda našel partnerja, si lahko privoščim še Olimpijo. V Anglijo sva s Sašo krenila po dve jadralni letali.

Z Olimpijo je bilo tako: še isti dan, ko sem videl oglas, sem brskal naprej in ugotovil, da to je in ni Olimpija. O tem sem že pisal, zato na kratko. Tovarna EoN (Elliotts of Newbury) je po vojni začela z izdelavo angleške inačice Olimpije. Prvo letalo je dobilo oznako 1, nato so nekoliko spremenili kabino, ojačali trup, dodali kolo pa morda še kaj in nastala je Olimpija 2b. Čeprav je Jacobs Olimpijo konstruiral že pred vojno, je vendarle bilo še za povojne čase odlično klubsko letalo. Tovarna EoN jih je izdelala več kot 150. Razvoj jadralnih letal je šel naprej in kmalu so se pojavili laminarni profili. Takoj je bilo vsem jasno, da bodo novi profili izpodrinili stare. Pri laminarnih profilih je točka največje debeline pomaknjena daleč nazaj. Zračni tok okoli krila pospešuje do te točke in zato ostaja dolgo laminaren. Šele za to točko se začne vrtinčiti. To zmanjšuje zračni upor ob enakem vzgonu. Manjši upor pomeni boljše drsno razmerje.

V tovarni EoN so zato že v petdesetih letih izdelali nova krila za Olimpijo. Na zalogi so imeli trupe in tako je leta 1954 vzletela prva Olimpija z laminarnim profilom. Še istega leta je na svetovnem prvenstvu zasedla 14. mesto med več kot tridesetimi letali. Kmalu so spoznali, da stari trup in nova krila ne gredo najbolje skupaj. Letalo je dobilo nov trup z novimi repnimi površinami.   

Ker se je ime Olimpija (Olympia) v Veliki Britaniji odlično prodajalo, so tudi vsem naslednjim tipom jadralnih letal dali to ime; razlika je bila le v dodatni oznaki. Novo letalo je imelo tipsko oznako 4. Tako se je na nebu pojavilo še več Olimpij: 401, 402, 403, 415 in 419 z razponom od 15 do 19 metrov. Te Olimpije so s prvotno imele pravzaprav skupno samo še ime. Olimpija z razponom 17 metrov je bila celo peta na SP v Franciji leta 1956. Z nekaterimi so tekmovali celo na prvenstvih v akrobacijah. Skoraj desetletje je trajalo, da so pripravili letalo za serijsko proizvodnjo. Ni se jim mudilo, saj so imeli na zalogi sestavne dele za še več kot petdeset letal 2b. Prototip je vzletel leta 1960, z oznako 460. Serijska izdelava se je začela šele tri leta pozneje in letalo je dobilo končno oznako 463.

S Sašo sva najprej obiskala letališče Husband Bosworth. Tam naju je čakal lepotec T-31 Tandem Tutor. Letalo je imelo več imen: najprej je bil Tandem Tutor, nato so mu v tovarni dodali oznako T-31, pozneje še T-31A, za tiste, ki so bili izdelani za britansko vojsko pa T-31B. V kraljevih letalskih silah RAF je dobilo ime TX Mk3 Cadet. A niti s tem se ni končalo. Za Avstralijo je bilo narejeno eno samo letalo s povečanim razponom, ki je dobilo ime T-35 Austral.

Naš T-31 z oznako 903 je dolga leta služil za šolanje mladine pri RAF Air Cadets. Stotine fantov in deklet se je na njem naučilo leteti. V knjižici letala so bili poleti zapisani s petmestnim številom. V dokumentaciji letala smo našli izvirni dopis na katerega so bili prejšnji lastniki še posebno ponosni. To je bilo dovoljenje poveljstva RAF, da na letalu lahko ostanejo vojaške oznake. Ko smo že bili tam, sem hotel letalo preizkusiti. Hitro smo ga sestavili in postavili na start. Lastniki so zavlačevali s preizkusom v zraku, a smo kmalu razumeli zakaj, čeprav to letališče ni na Škotskem. Hoteli so počakati na poceni vleko z vitlom, saj so mislili, da morajo oni plačati let. Ko sem rekel, da nimamo časa čakati in da raje plačam vleko z letalom, je bilo vse v trenutku rešeno. Z letalom sva bila zadovoljna, zato smo ga pospravili v prikolico. Še isti večer sva bila v Londonu, pri Ianu, lastniku Olimpije 463. Drugo jutro smo odšli na vojaško letališče, kjer je bila Olimpija 463. Aeroklub je deloval v dejavni letalski bazi. Komaj smo si izgovorili dovoljenje za vstop, a vreme se je pokvarilo in letala nismo preizkusili v zraku. Bilo je v odličnem stanju. Prikolica je bila značilno angleška: kot železniški vagon, z enako višino po dolžini. Ta vagon je bil še dom kulture z vodometom. Nekaj let pozneje sem dobil Olimpijo 419 z gromozanskim vagonom. V drugi polovici je imel stojno višino celo zame. Po povratku sem enkrat še poklical Iana in ga povprašal, koliko so, vsaj približno, vlekli z vitlom. Ian je kratko odgovoril: »Spominjam se, da je enkrat pred osmimi ali devetimi leti letelo v aerozapregi.«

Olimpijo 463 in Tandem Tutorja smo preizkusili na Otočcu na Hrvaškem. Za vleko smo imeli češko vitlo H3. Dosegali smo višine okoli 350 metrov in spretnejši so preskočili tudi na termiko. Moji splitski učenci so tukaj z Olimpijo naredili prve prelete. Zaradi krajšega trupa je bila pri vzletu s pomočjo vitla nagnjena k prehitremu prehodu v strmo vzpenjanje. V vsem drugem pa je bila prijeten živahen enosed, z veliko prostorno kabino in odličnim razgledom na vse strani. Služila nam je zvesto nekaj let. Zaradi mojega daljšega bivanja v Avstraliji je Olimpija enkrat vso zimo ostala v hangarju v Otočcu. Po hrvaških predpisih to ni bilo dovoljeno in moral sem plačati davek in carino. Bilo je preveč, zato sem jo prodal pilotu iz Reke, kjer je še danes in čaka na boljše čase.  

Obe letali sta ostali na Otočcu več let. Ko je Tandem Tutorja videl slovenski inšpektor Gorazd Habjan, ga je kratko ocenil: »Letalo je pravi festival zračnega upora. Takšno letalo bi morali videti študentje aerodinamike.« Vleko z avtomobilom smo s Tandem Tutorjem preizkusili v Sinju. Najprej sem našel odličnega voznika za vleko. Za protiuslugo sem ga naučil leteti z jadralnim letalom in to je bil moj prvi učenec na tem dvosedu. Ker je pilot helikopterja, je bil že po dveh-treh šolskih letih v zraku povsem samostojen. Za nov način vzleta sem izšolal tudi večino pilotov mojega splitskega kluba, ki so bili, mimogrede, vsi moji učenci. Žal je letenje z avtovleko trajalo manj kot teden dni. V sinjskem aeroklubu, takrat že na njihovem letališču, so nam iz nevoščljivosti prepovedali takšno vleko.

Do konca tistega leta je Tandem Tutor ostal na letališču v Livnem. Tam sem izšolal enega začetnika do konca osnovnega programa. To je bil Aleš Bardorfer iz Ljubljane. Zaradi kratkega letališča smo leteli v aerozapregi. Alešev prvi samostojni let je bil nepozaben. V četrti zavoj, z zahodne strani, je prišel tako, kot sem ga učil, z veliko rezerve višine. Do tod je bil let vsakdanji. To pomeni varno letenje ter pravilen šolski krog. Pri spuščanju s četrtega zavoja proti stezi pa se je zgodilo! Kot bi se vrnili v petdeseta leta, ko sta v Livnu splitski in sarajevski aeroklub vsako leto organizirala poletni jadralni tabor. Aleš je Slingsbyja nagnil, dal nasprotno nogo in z brezhibnim bočnim drsenjem varno in mehko pristal. Pa zakaj vendar – saj ima Slingsby zračne zavore, ki so celo zelo učinkovite? A Aleš je izbral bočno drsenje, kot se spodobi za starodobnika iz petdesetih let. Tega ga sploh nisem učil, le enkrat sem mu jo pokazal na veliki višini, ko sva bila na jadranju z Blanikom. Ta pristanek vidim še danes, ko zaprem oči, saj pred tem pristajanja jadralnega letala z bočnim drsenjem nisem videl nekaj desetletij. Sam sicer z veseljem tako pristajam. Vstop v šolski krog smo kot v starih časih sporočali kar brez radija. Zadostovalo je čez rob kabine zakričati: »Slingsby v šolskem krogu.« To se je dobro slišalo na štartu.

S Tandem Tutorjem smo leteli tudi v Sloveniji. Prvič smo ga pokazali na zletu starodobnikov v Postojni. Na prvem sedežu je bil Aleš in na drugem jaz. Aplavz ob pristanku je bil prijeten, a pravzaprav ga je dobil Aleš, saj sem njemu prepustil krmila. Nato smo ga nek vikend sestavili v Podpeči. Vsi, ki so bili tiste dni na letališču, so ga lahko preizkusili. Istega leta ali leto pozneje je Slingsby obiskal tudi letališče v Bovcu. Tandem Tutor se je pokazal kot odlično letalo za zabavo, a izkazal se je tudi v jadranju na pobočju in na termiki.

Na misel mi je tudi prišlo, da bi z njim naredil kakšen odmeven let. Na angleškem forumu sem povprašal kakšen je s T 31 najdaljši zabeležen let. Dobil sem različne odgovore, a nihče ni omenjal več kot petdeset milj. Zato sem si rekel, kaj če bi poskusil preleteti sto milj?« Najbolj zabaven odgovor moram posebej omeniti in opisati. Treba je vedeti, da drugi pilot ne vidi neba nad seboj. Tandem Tutor ima krila visoko nad trupom: krilo je kot streha nad zadnjim sedežem. Nek Anglež mi je takole napisal: »Sicer vam ne morem odgovoriti na vprašanje, imam pa za vas – termično računalo za dolet s tem letalom. Računalo je preprosto: če iz zadnje kabine vidiš kumulus, ne leti tja, ker je predaleč«.

 

Za prelet sto milj sem Izbral Livno in let po burji ob pobočju. Let na cilj s povratkom bi lahko imel skoraj sto milj. Vzletel sem in se usmeril proti jugu, k najvišjemu vrhu Kamešnice. Pobočje od tega vrha na severozahod do konca Dinare je nekoliko prekratko za sto milj. Zato je bilo treba podaljšati linijo leta na vsakem koncu, kolikor se le da. Namesto, da bi raziskoval področje dviganja na koncu pobočja, sem se nespametno takoj prvič pognal predaleč in na povratku k pobočju izgubil vso višino. Pristal sem na polju, samo nekaj sto metrov mi je zmanjkalo, da bi dosegel pobočje. Tako se je neslavno končal načrt za  let dolg sto milj že po manj kot desetih miljah. Res je, kar pravijo, če bi bil človek vedež, ne bi bil revež. Imel sem ves dan časa, lahko bi najprej naredil 80 milj in nato skušal to podaljšati do sto.

Druga mladost se je za Tandem Tutorja naglo končala. Zamenjal je solastnika, ta pa je želel letalo imeti v delavnici, letenje zanj ni bilo tako pomembno. Sam sem popolnoma drugačen primer. Nimam ne časa, ne denarja in ne prostora za obnavljanje starodobnikov. Hočem le leteti. In to ne le enkrat na leto, na zletu starodobnikov; leteti hočem vso sezono. V življenju sem preizkusil skoraj vsa vrhunska jadralna letala (z izjemo tistih iz zadnjega desetletja). Pretiraval bi, če bi rekel, da so zame vsa skoraj enaka. En let z letali kot so Ventus, Discus, ASH-25 ali Nimbus-3 mi je povsem dovolj. Bolj me zanima vztrajen boj za vsak meter višine, da bi se s fineso 25 sploh lahko vrnil na letališče, kot kilometri in kilometri razdalje na rahlih dviganjih z letalom, ki ima drsni kot 60. Raje se nekaj ur trudim na stotih kilometrih razdalje z Olimpijo, kot da bi v tem času preletel 400 kilometrov na modernem letalu.

Novi solastnik se je lotil obnove z veliko vneme, a malo vztrajnosti. Koraki so bili tako majhni, da bi trajalo pol stoletja do ponovnega vzleta. Tako je ubogi Tandem Tutor v svoji prikolici čakal na obnovo, ki pa se ni in ni začela. Lani sem ga odpeljal k svetovno znanemu mojstru Jiřiju Leniku. Zdaj ima že na novo preoblečena krila. Mnogi kovinski deli so se izgubili. Škatla v kateri so bili shranjeni, je izginila neznano kam. Nedavno mi je ponudil pomoč neznan angleški pilot. Sam ima Tandem Tutorja, a ima tudi veliko več: ko je tovarna zaprla svoje obrate, je za majhen denar kupil vse, kar so imeli v skladišču. Sedaj brska po svoji delavnici in shrambi in išče dele za naše letalo. Če bomo imeli srečo, bosta letos avgusta dve angleški letali iz tovarne Slingsby razveseljevali ljubitelje na travniku letališča v Sinju: Tandem Tutor in njegov mlajši brat Skylark-2. 

Še ena zanimivost je povezana z letalom T-31. Skoraj vsak dan odprem angleško stran z oglasi. Še večkrat sem pozneje videl oglase za letalo T-31. Enkrat se je celo pojavil oglas za motoriziranega Tandem Tutorja (Moto T-31). Cel kljun s prvim sedežem vred je bil predelan, dodana so bila glavna kolesa in repno kolo in naenkrat si na fotografiji videl enosedežno motorno letalo. Od daleč in v poltemi poletnega večera je bilo videti skoraj kot mlajši brat znanega letala Po-2 Kukuruznika.  Pravzaprav je manjkalo samo spodnje krilo. Nekaj časa sem se dopisoval z lastnikom. Sam ga ne bi nikdar kupil zase, saj me moti hrup motorja. Še bolj mi je tuje kupovati energijo na črpalki. Raje jo sam pridobivam v dviganjih. Leto-dve pozneje sem spet našel oglas za navadnega T-31. Tudi kadar nimam namena kupiti, pogosto povprašam za podrobnosti. Tudi s tem lastnikom sem si dopisoval, a najbolj mi je bil všeč njegov pogoj, ki ga je postavljal kupcem. Vsakemu je napisal: »Prodam vam letalo, če obljubite, da ga nikdar ne boste predelali v Moto T-31«.

Ta zahteva me je spomnila na letalo, ki bi ga lahko imel, a ga nisem in kot kaže tudi nikdar ne bom. Skoraj polovica mojih letal so angleška. Odločilno je bilo, da sem našel precej letalskih prijateljev na oni strani Kanala, pa tudi to, za kakšno ceno je bilo pri njih mogoče kupiti starodobno letalo. Eden od letalskih prijateljev mi je ponujal dvosedežno letalo Slingsby T- 42 Eagle. To letalo je zmagalo na svetovnem prvenstvu dvosedov, dve leti po zmagi jugoslovanske posadke Rajn-Komac z letalom Košava. V tovarni so jih naredili samo nekaj. Znanec v Angliji je imel dve: eno leteče in drugo, ki je potrebovalo nova platna na krilih. Dolgo sem iskal partnerje, saj bi bil zame prevelik zalogaj. Letalo z razponom 18 metrov in prazno skoraj sto kil težje od Blanika. Takšno letalo ima lahko le klub ali pa močna ekipa zanesenjakov. Zato sem se mu težkega srca odpovedal. Pri tem letalu mi je Anglež napisal: »Dam ga zastonj, če obljubite, da ga nikdar ne boste nalašč uničili. Želim samo, da letalo spet leti.« Zlahka sem mu obljubil in če bi to letalo imel, bi obljubo tudi držal. Enak pogoj sem postavil prijatelju iz Češke, ko sem mu podaril letalo Slingsby T- 30 Prefect. Obnovil ga je že omenjeni Jiři Leník in je še lepše, kot takrat, ko je prišlo iz tovarne. Stabilizator tega letala z višinskim krmilom je bil v zabojniku na letališču Grobnik, krila in trup pa pri Matiji v Logatcu. Na Grobniku je nekdo vlomil v zabojnik in odnesel stabilizator. Verjetno je mislil, da je kovinski in da ga bo prodal. Po okoliških vaseh smo nalepili letake, da nam je veter odnesel »zadnje krilo« in ponudili najditelju denarno nagrado. Ker ni bilo odziva, sem letalo na koncu podaril boljšemu gospodarju. Rekel sem mu: »Letalo ne sme končati na smetišču. Če se ga boste kdaj naveličali, mi ga dajte nazaj.« Ta zgodba je nekoliko podobna tistemu vicu, ko prodajalec kupcu, ki je prišel kupiti trnke za ribolov uspe prodati trnke, vrvice, ribiške palice treh velikosti, obleko, škornje, čoln z motorjem in na koncu še avto, da bo lahko prevažal čoln do jezera. Pravzaprav me je Aleš Ferra, predsednik aerokluba Jindřychóv Hradec na južnem Češkem, poiskal v malo drugačni zadevi. Prišel je k meni z željo, da bi naredil kak let na dvosedežnem Tandem Tutorju. Ker je bilo takrat letalo v Dalmaciji je mimogrede vprašal, ali bi ga »pripustili« v ekipo kot solastnika. Ker nismo čutili potrebe po razširjanju ekipe, sem mu tako tudi odgovoril. Nato je zbral pogum in vprašal, ali bi mu letalo prodali. Odgovoril sem mu: »Takšnega starodobnika, ko ga enkrat imaš, nikoli ne prodaš. Imam pa vendarle nekaj za vas – podarim vam skoraj prav takšno jadralno letalo, enosedežnega Slingsby Prefecta. Dali si boste narediti novi stabilizator, vse drugo je v odličnem stanju.«

Prefecta je Aleš Ferra obnovil do popolnosti in že nekaj let krasi zlete češkega kluba starodobnikov. Pozneje je na Nizozemskem našel tudi Tandem Tutorja in ga prav tako obnovil. Na obeh letalih imam zagotovljeno neomejeno letenje. Ker so v jato prihajali novi in novi leseni ptiči, sem izkoristil samo pet ali šest letov na vsakem od teh dveh. Pravzaprav bi v prejšnjem stavku namesto preteklika »prihajali« bolj ustrezala beseda v sedanjiku »prihajajo«, saj se je prav zadnje leto število »prišlekov« povečalo: Slingsby Skylark-2, Čavka in dva Trenerja.