Foto sledi (2) – Glamoška planota 2011

(OPENSOARING, 16. aprila 2020, besedilo Niko Slana, foto Vladimir Ajder in N.S.)

Ko sem že mislil, da se z novodobnim Livnom  (in jadralskim jet setom) ne bom več ukvarjal, saj sem ga doživel, ko sem še lahko užival ob Stipi Krištu, se je pojavilo e- sporočilo iz tistih krajev. Jernej Lokovšek je posredoval  e-pošto Vladimirja Ajderja, s štirimi fotografijami izpred devetih let, ki so nastale ob zunaj letališkem pristanku (Slana, Stariha, Jernej Lokovšek) na planoti pod Glamočem. Bil je zanimiv jadralski dan, predvsem pa je takrat nastala zanimiva fotografija Starijevega zunaj letališkega pristanka. Redka.

A najprej še nekaj o pismu iz Bosne. Vladimir je takrat prišel pogledat  jadralce na majhen travnik, saj ga je kot jadralca pritegnilo dogajanje. Jerneju je napisal: »Lep pozdrav, seveda ob opravičilu za zapoznelo javljanje – po devetih letih sem znova našel fotografije, ki sem jih naredil, ko ste pristali med Reljinim in Perduhovim selom, na Glamoški planoti. Spominjam se, da sem govoril o pridelavi bio korenja, pozabil pa sem imeni tvojih dveh jadralnih kolegov. A mi jih lahko posreduješ. Rad bi se povezal z vami, zanima me, kakšne so možnosti za jadralno letenje v Sloveniji. Seveda, če ste še dejavni. Velik pozdrav, V. Ajder.«  

Vladimirju sem poslal dve povezavi na stari Opensoaring, da se pozabava s tujim jezikom, če ga bo zamikala Slovenija iz zraka.

http://old.opensoaring.com/NaKrilih/Tekmovanja/Tekmovanja_11/tekmovanja_livno_11.html

http://old.opensoaring.com/NaKrilih/Odprave/Odprave_2011/odprave_livno.html

In zakaj je omenjena fotografija pristanka S4 nekaj posebnega? Ker ne poznam nobene druge, ki bi kazale pristanek zunaj letališča in bi jo pritisnil jadralski kolega. Posebna je tudi zato, ker sem se moral za pričujoči posnetek precej potruditi. Po kakšnih dvajsetih minutah, ko sem že bil na tleh, zagledam nad seboj S4. Stekel sem do svojega letala, ga umaknil z roba travnika, izbrskal v kabini DG 800S fotografski  aparat in stekel na začetek travnika. Časa sem imel morda trideset sekund. Stari je že bil v položaju z vetrom, jaz pa sem ga hotel ujeti tako, da se bo videlo, da gre za pristanek zunaj letališča. Bil sem vesel, da mi je posnetek še kar uspel. Pod kolesom S4, ki je še v zraku, se da slutiti, da bo letalo pristalo na travnik s katerega še niso umaknili sena.

Morda še beseda o izbiri terena za pristanek. Po tem, ko mi je že bilo jasno, da bom moral na tla, sem pomislil na mine, ki jih v tem okolišu ni manjkalo. Posebno ob asfaltni cesti iz magistralne ceste v Glamoč, ki se vzpenja skozi gozd na Glamoško polje, je polna opozoril, da so v bližini mine. Pod krili je bila kmetija z dvema hišama, ena je bila nedotaknjena, druga pa je bila iz zgodbe o ljudeh, ki so se med zadnjo bosansko vojno igrali s tem, da so nekaterim prebivalcem dvigali v zrak strehe. Na srečo je prav takrat neki kmet s traktorjem strojno premetaval pokošeno travo na majhnem travniku. Torej je površina varna. V mislih sem ga preganjal, naj za hudiča pohiti, ker za pristanek in bilo več prav veliko časa. Ko je obrnil zadnjo rižo sena in je bil na drugem koncu kratkega in ozkega terena, sem že potegnil zavore.  O tem, zakaj je bilo treba pristati, pa tako ni treba izgubljati besed. Ljubljanska trojica jadralcev smo leteli hitro in – do tal. Ciko, ki je bil takrat v bližini še z nekom, je ubral pametnejšo pot.  

Po Vladimirjevem pismu sem skočil med arhivske posnetke in jih nekaj dodal k zapisu, seveda o tistem Livnu, ki še ni imel asfalta in je bilo vse bolj prijazno in domače. Spremembe, kar je normalno, prinašajo nove obraze, nove odnose, nove nasmeške. Za mnoge, ki prihajajo prvič, je vse novo in zanimivo. Pač, pot kot vse druge poti. Foto galerija ima letnico 2011. Vem, danes pristankov zunaj letališča skorajda ni več, stik s konkretno Bosno je le še iluzija, z zmeraj enakim ozadjem – podobo letališča Brda.

Foto safari…