Drugi let 950 km – od Lüneburga do Jihlave

(OPENSOARING, 14. Aprila, besedilo Luka Žnidaršič, foto Luka Ž. in Luka Artelj)

Glede na to, da je vsak dan na tekmovanju Euroglide potrebno odleteti čim več kilometrov, je seveda smiselno vzleteti čim bolj zgodaj, tako kot tudi sicer kadar želimo opraviti dolg let. Zjutraj nekateri z letali odprtega razreda skrivnostno omenjajo, da si želijo danes leteti vse do letališča Fridlandt na Češkem, ki je naša tretja obratna točka.  Do druge obratne točke Gustrow imamo še dobrih 130km, od tam do Fridlandta pa je še zajetnih 630 km, torej skupaj več kot 750km na cilj. To bi bil res lep let, vendar je internetna povezava slaba, tako da vremenske napovedi ne morem preveriti.

Če bo vreme kot prejšnji dan bo naloga težavna, vendar sem optimist. Od Gustrowa na JV je potrebno leteti mimo Berlina, in se izogniti omejitvam zračnega prostora. Ena možnost je bolj vzhodno, vendar je v tej smeri precej jezer, močvirja ter reka Odra. Zato se nekateri bolj nagibajo k zahodni varianti, saj tam pričakujejo boljše vreme. Pot je nekoliko daljša, vendar je pod krili precej več letališč, ki bi nam lahko prišla prav ob slabšem vremenu. Sam se nagibam k bolj vzhodni varianti, saj sem leto prej letel z letališča Strausberg (Green Speed Cup), ki se nahaja na vzhodnem robu Berlinskega zračnega prostora, in zato poznam tamkajšnji teren in omejitve.

Zjutraj je zmeraj toliko opravil in priprav. Po Einstein-u je čas relativen (glede na to na kateri stani WC-ja se nahajaš) in tako seveda čas teče hitreje, ko te čas drži za vrat. Tudi zemeljsko ekipo se ne spodobi preveč priganjati, glede na to, da sta prejšnji dan stala tri ure na avtocesti zaradi prometne nesreče, in to pred Bremnom. Torej najprej v mesto na zajtrk, kavico itd. Ko se vrnemo ob 10:30 na letališče nekateri že vzletajo z vitlo. Na nebu so že mali kumulusi, naš Ventus pa je še na privezu. Hitimo na štart, kjer tudi še vsi niso povsem pripravljeni. Prostora za manevriranje z letali ni veliko, vendar tisti z nižjim indexom, po pravilih lahko vzletijo prej. Na štartu je pripravljen Nimbus 4DT, potem sem na vrsti jaz z Ventusom, brez dodatnega balasta. Za menoj sta samo še dvosedi ASH25E in Nimbus 3t, polno naložen z vodo, ostalih pet je že v zraku. Ob 11:21 me vitlo končno potegne na višino 400 m naravnost v dviganje.

Po pravilih je potreben tudi štart motorja v prvih dvajsetih minutah po vzletu, kar opravim po nekaj zavojih, da ne pozabim. Dvajset minut po vzletu sem že na 1800 m z nosom obrnjenim proti še 125 km oddaljenem Gustrow-u, ki se nahaja le 40 km južno od mesta Rostock na obali Baltskega morja. Vidljivost je dovolj dobra, da lahko vidim morje in ladje. Ob 12:40 minut obrnem Gustrow ter nadaljujem v JV smeri proti Berlinu z 10-15 km/hrbtnega vetra. Od velikega jezera Muritz naprej so dviganja močnejša in baza oblakov se dvigne na 2200 m. Približujem se Berlinu, kjer sem z zunanjim obročem zračnega prostora omejen z maksimalno višino 6500 ft (1981m) na kar moram biti zelo pazljiv, saj so baze višje. Lahko bi šel sicer bolj vzhodno, kjer je omejitev višje, vendar so tu kumulusi lepši. Ko pridem mimo Frankfurta na Odri, se omejitve dvignejo na FL100 (približno 3000 m), vendar se močno razredčijo tudi kumulusi. Iz previdnost se dvignem skoraj na 2400 m, saj naprej po Poljskem ob nemški meji skoraj ni letališč.

V plavem dobim dobro dviganje do 2500 m, nakar mi na moje veliko začudenje zazvoni telefon, saj na tej višini v ravnini res nisem pričakoval signala. Oglasi se nek študent, ki bi rad prišel na pogovor za delo. Na hitro ga odpravim in nemudoma pokličem zemeljsko ekipo da jima povem kje se nahajam, in kako napredujem. Naslednjih 100 km napredujem odlično, nekako do Jelenie Gore (kjer je tudi športno letališče), od tu naprej moja višina kopni, in na plavem ne najdem dviganj. 40 km južno so češki Krkonoši s čudovitimi kumulusi, vendar niso v dosegu in precej zunaj moje smeri. Vztrajam v svoji smeri in na višini 700 m AGL, nad precej zanimivim terenom končno najdem dviganje. Preletim čudovito mesto Walbrzych, še vedno na Poljskem. Nadaljujem v osrednji del Sudetov, do najvišjega vrha Velika Sova (Wielka Sowa-šele zdaj vem kateri hribi so to …) s kamnitim razglednim stolpom, kjer dobim odlično dviganje do višine 2400 m. S te višine hitro napredujem, vendar je spodaj precej raznolik teren. Piha zahodnik 20 km/h in zato naletim tudi na močna spuščanja. Glede na bolj skromno višino ocenjujem ali bi letel južno okoli 1420 m visokega Králickega Sněžnika, saj je dolina med Czarno Goro in Králickim Sněžnikom dokaj visoka. Odločim se nadaljevati po grebenu Czarne gore, saj predvidevam da JZ pobočje drži, četudi je nekoliko nižje od Králickega Sněžnika ter v njegovem zaveterju. Na sredini grebena dobim dobro dviganje v katerem se dvignem 800 m na udobnih 2100 m, in že sem na Češkem. Nekaj kilometrov severno opazujem znani Jesenik, kjer smo z letališča Mikulovice pred leti leteli skupaj z Borisom Kožuhom na valovih. Takoj prepoznam tudi travnik na katerega sem takrat pristal, ker sem nekoliko preveč eksperimentiral.

Do naše tretje obratne točke Fridlandt je sicer le še 100 km, vendar je vmes kontroliran zračni prostor TMA in CTR letališča Ostrava. Preklopim na njihovo precej dejavno frekvenco, saj vsakih nekaj minut pokliče kak Euroglide jadralec, ki bi rad letel prek letališča do Frydlandta. Vklopim transponder se javim s svojimi nameni. Prijazni kontrolor je na moje olajšanje zelo kooperativen in nam vsem prijazno dovoli prelet, kljub temu, da ima več vzletov in pristankov večjih letal. 8 km do steze letališča Ostrava dobim dviganje in se dvignem iz 2000 na 2500 m. Malo pred 18. uro obrnem obratno točko letališče Frydtland na višini 1800 m.

Leta 2016 sem tu letel na QSGP, in imam lepe spomine. Na zahodnem robu CTR-ju Ostrave dobim slabo dviganje, dvignem se 300 m. Prijazni kontrolor iz Ostrave me prosi, če lahko pohitim proti zahodu, ker da ima v prihodu Airbusa. Z veseljem mu ustrežem in nadaljujem proti zahodu in upam, da bo šlo še do 100 km oddaljenega športnega letališča Vyskov. Letališče poznam, saj sem si pred leti tam ogledal letalski muzej na prostem, ko sem se vračal po cesti iz Litve. Predvidevam, da bi tam skoraj zagotovo dalo naslednji dan vzleteti, če ne drugače z vitlo, saj sem takrat videl, da jo uporabljajo. Ura je že pozna, kumulusov skoraj ni več in dviganja slabijo, zato moram biti vztrajen in povrteti vse kar dobim. Ob 19. uri se tako nad nekoč vojaškim letališčem ponovno dvignem skoraj na 2400 m. Ko pridem iz območja TMA Ostrava, se zahvalim kontrolorju za sodelovanje in pokličem Brno, kot mi je svetoval. Ker letim bolj severno od TMA Brno, se ne menijo dosti zame, kar mi zelo ustreza. Ob 19:30  ujamem še zadnje šibko dviganje, dvignem se do višine 1600 m. Naprej drsim s hitrostjo najboljše finese, sicer v doletu do letališča za jadralna letala Križanov. Po radijski postaji se ne javi nihče. Nad letališče priletim 450 m AGL, in se odločim nadaljevati še naprej, proti naslednjem športnem letališču Jihlava, ki sicer ni v doletu vendar imam še polne baterije. Ime Jihlava imam v spominu, kot da so bile tam pred leti kakšne jadralne dirke, a nisem prepričan. Uspem preleteti še 15 km, kjer nad večjo njivo ob avtocesti Brno-Praga na višini 100 m nad terenom poženem FES. Vzpnem se na varno višino in z motorjem nadaljujem do 18 km oddaljene Jihlave, na tleh opazim še dve jadralni letali, pristanem ob 20:20,  po 9h urah letenja.

Pokličem zemeljsko ekipo, da jima sporočim svoj položaj. Sta nekje pred Prago. Pred menoj je pristal pilot z Antaresom HK in dvojica v Nimbusu 4DM. Veselo mi pridejo naproti, in skupaj porinemo letalo s steze. Zadovoljno mi povedo, da so preleteli skoraj 900 km. Ko jim povem, da sem vzletel v Luneburgu, me nejeverno povprašajo, če sem prepričan. Izkazalo se je, da sem preletel 950 km, doslej najdaljši let Euroglida. Kmalu je padla noč, zemeljsko ekipo Luka in Dominiko sem dočakal ob eni uri ponoči, v naslonjaču pred hangarjem.

Nadaljevanje sledi…