Po sledeh neke fotografije – trikotnik FAI 750 km

(OPENSOARING, 23. Marca 2020, besedilo in fotografije Niko Slana)

Morda je prav zdaj, v času jadralskih suhih krav, čas, da kaj povemo o nekaterih dogodkih (april leta 2015), ki smo jih izpustili, še posebno, ker Google kar sam ponuja zanimive fotografije  iz Opensoaringove malhe. Na zadnje sta prileteli dve iz čudovitega leta, ko sem imel čast z Boštjanom Pristavcem doživeti 750 km dolg alpski trikotnik,  z obratnimi točkami pri Königsdorfu in Zernezu v Švici, domača točka pa je bil Črnivec. Osamljeni jadralni padalec in pilotova razlaga s prsti – , obe fotografiji sta, po mojem mnenju vsaj zanimivi, seveda pa je v domačih logih tako potrdilo težko dobiti. Niti pod razno, kot pravimo. Torej, po sledeh teh dveh fotografij.

Najprej je nekam čudno, da o omenjenem letu FAI 750 km  z Boštjanom na Opensoaringu nisem ničesar  zapisal, zato pa sem v štirih nadaljevanjih o njem za tipkovnico računalnika sanjal  za spletno stran z imenom Spletni čas, ki je sicer bolj kulturniška, a je urednico pritegnilo tudi jadralno letenje. Zapis še danes najdete prav tam. Morda  še kratko pojasnilo brez imen, zakaj se je zgodil preskok in starega Opensoaringa na Spletni čas. Denimo, da rečem takole: zgodilo se je, da je sodelavec  Opensoaringa, ne vem sicer iz kakšnih razlogov, želel vzeti taktirko za OS v svoje roke, pač zato, ker je imel samo on ključ do nalaganja vsebin. In tako smo bili prisiljeni izstopiti iz starega okvira in postaviti novega. Kje smo zdaj? Stare zamere so mimo, pozabimo, gremo naprej.

Torej, kako sem dobil sedež v EB28 edition, v čudovitem letalu in z izkušenim jadralcem, ki je trenutno v talonu? Pa ne jadralec, pač pa letalo. V Namibiji, kje so letalo dali v najem ali nekaj takega, je doživel, denimo temu, trd pristanek. Boštjan letala po tem dogodku zaradi omejitev s potovanji  še ni videl, seveda pa, tako pravijo viri pri OS, se ni vdal v usodo in ga prav to letalo še zmeraj zanima. Kaj v resnici to pomeni, firbci še ne vemo, seveda upamo, da bo znamenita tekmovalna sedmica (7) na repu še razveseljevala slovenske ljubitelje jadralnega letenja. Tudi zato, ker je Nova Zelandija, kjer deluje Terry Delore, za nas precej neznano področje, – z nekaterimi izjemami, kot so Gregor Petrovič, Matjaž Novak, Matija Kodrič in brata Bojan in Dean Filipič ter Gregor Urbančič in še kdo. No, vidite, Slovenci smo povsod, ne samo na Diamantni princesi. A najbrž bo minilo znova nekaj časa, da bo kdo od naših preizkušal valove v Deželi dolgega belega oblaka. Med tem je ptujska ekipa (Gregor Petrovič, Bojan Filipič, Urban Grobelšek) pripeljala na domači travnik letalo ASW 20 in bodo, z D- registracijo, kar od doma skušali izpopolniti tudi karto valovnih dviganj okoli Ptuja in Pohorja.

 Naj se končno vrnem k pričevanju, ki postaja že zgodovina in vse bolj bledi. Vabilo je prišlo skoraj brez kakšnega dogovarjanja, predvsem pa ni bilo govora o trikotniku FAI 750. Pilot ni ničesar povedal, sam pa sem bil tudi tiho. Šele po tem, ko sva prečkala Alpe in je bil pred nama Kitzbühel in greben, s katerega je speljan znameniti smuk, z zloveščim imenom Streif, z višine 1665 m, mi je bilo jasno, da je na trnku moje tihe želje velika riba. Greben sva gledala precej nizko in tudi nadaljevanje do druge obratne točke je bilo letenje pritlično. Za nekaj minut sem se na prvi obratni točki še oziral k letališču v Königsdorfu, kjer sva nekoč skušala jadrat z Darkom G., a takrat mi ni uspelo kaj več, kot izpeljati zunajletališki pristanek pod veličastnim osamelcem tam v bližini.

Pristavec se je doline Engadina lotil poznavalsko, morda celo nekoliko podcenjujoče. Izpustil je neko povprečno dviganje in prav to je bilo odločilno. EB 28 edition se vse do Zerneza ni uspel dvigniti na višino, ki bi zagotavlja dobro počutje. Tipal je levo, desno, skratka bil je povsod, kjer je bilo kaj sonca, a brez uspeha. Ko sva priletela do obratne točke, je bil kakšnih 1000 m nad nama jadralec, najbrž iz Samedana, predstavljal sem si ga, da grizlja jabolko in  opazuje norca pri tleh ter ugibal, kako se bo izvlekel. Res, s tiste višine bi pilot lahko samo še izvlekel kolo, se usmeril na bližnji gorski travnik in poravnal. Takrat še nisem vedel, da švicarske oblasti taka dejanja, baje, kaznujejo. Skratka, gledalec nad nama je bil razočaran. Nabrala sva dostojno višino, sicer z zamudo, in se pognala v dolino Valvenoste.

Če bi končal zgodbo tega leta na tej točki, bi bilo dovolj. Pristavec je našel ključ problema in dvignil rep. V nadaljevanju sem lahko užival pogled z velike višine, nekje je višinomer pokazal prek 5000 m. »A se dobro počutiš,« je spraševal, sam pa sem bil tiho in užival razgled. Celo znamenita gorska cesta na prelaz Stelvio, ki ga je sicer pokojni fotograf Egon Kaše, že pri sedemdesetih, s kolesom, na katerega je naložil 30 kg taborne in fotografske opreme na poti iz Ljubljane v Laussanne, prevozil kot za šalo, se ni zdela nič posebnega. »Saj veš, letiva brez kisika, pa moram vprašat. In prav takrat je nastala fotografija na kateri so pod krili 3-tisočaki, Boštjan pa mi, kot ljubitelj smučanja, razlaga, kje je kaj.

V tistem času je v te kraje povabil na jadranje Matevža Lenarčiča, alpinista, izvrstnega pilota in pisatelja. Takrat najbrž ni prišel do besede, ker mu je Matevž razlagal, kje vse je hodil in kaj je preplezal. Nista pa bila tako visoko, da bi se videlo do Patagonije, kjer je Matevž z družbo (Biščak, Fabjan) kot prvi od Slovencev zlezel na znameniti Fitz Roy in Cerro Torre. (Stavek za one, ki trdijo, da je Zemlja ploščata). Ob Matevževih svetovnih posnetkih Alp, kot jih vidijo ptice, se mi je posvetilo, zakaj nihče več ne more dobiti pohvale za kakšno svojo zračno fotografijo. Hebiga, treba je stopiti na tla in uživati ob tem, kar zmoreš, občasno pa je treba tudi koga pohvaliti, da se znebimo občutka, da smo središče sveta.

Pustimo pretiravanja. Do doma je bilo treba še kar veliko zavojev, za BP in EB 28 edition ni bilo zime. Na koncu se je pred fotografski objektiv pripeljal še jadralni padalec. Šele kasneje sem ugotovil, da bi lahko bila fotografija za vsak turistični plakat, tako kot tista cesta v obliki srca nekje med našimi vinogradi in si jo lastijo vsi mogoči turistični ponudniki. Ker ni nikogar, ki bi protestiral. Ja, treba je kdaj pa kdaj protestirati.