(OPENSOARING, 07. oktobra 2019, besedilo in fotografije Niko Slana)
EGC Prievidza 2019. Zbrana je bila evropska jadralska elita. V ospredju zanimanja sta bila slovenska jadralca Aleš in Boris in seveda tudi hrvaški jadralski kolegi. Slednji so delovali kot reprezentanca, naša nebeška bojevnika pa sta imela vsak svojo družinsko ekipo. Nad jadralskim taborom je na najvišjem jamboru – radijski anteni – izstopala zastava Velike Britanije.
Dale s svojim Kingaroyjem v srcu in na srajci
Že pred obiskom EGC sem na Youtube ujel utrinke s tekmovanja in razmišljanje Gerrarda Dale-ja, ki je govoril o nekem trenutku tekmovanja, ki je povezano z največjim tveganjem. Prav zato sem si za cilj obisk zastavil srečanje z njim. In bolj kot sem ga imel v ospredju, bolj zanimiv jadralec se mi je zdel.
Navsezadnje me je zanimalo tudi, kdo je jadralec, ki je na položaju drugouvrščenega 2017 »zamenjal« Borisa Žorža, poleg tega pa je bil Dale avtor dveh jadralskih knjig s skupnim naslovom The Soaring Engine I in II. Hrvaški jadralec Bruno Herenčić se je dogovoril za pogovor in Anglež si je brez negodovanja vzel nekaj minut časa, čeprav ga je na štartu že čakalo letalo. Takoj je povedal, da ga kličejo »G«. Na koncu se je izkazalo, da je »G« živahen možakar (60), ki se je v življenju posvetil jadralnemu letenju.Manjši kombi si je preuredil v potujočo bivališče. Brez zadrega je povedal, da si v svojem jadralskem življenju ni uspel kupiti kakšnega boljšega jadralnega letala, hiše ali celo obojega.
G in Tim Arscott najuspešnejša tekmovalca v klubskem razredu v Prievidzi 2019
Življenje se mu je spremenilo, ko je FAI v sistem najvišjih tekmovanj vpeljala klubski razred. »Z jadralnim letenjem sem se prvič srečal pri trinajstih. Navdušeno sem bral knjige Philipa Willsa (1907 – 1978), enega od pionirjev britanskega jadralnega letenja, ki je v svojem času postavil več nacionalnih rekordov in hkrati napisal nekaj dobrih strokovnih knjig. Med mojim bralnim gradivom je bila tudi letalska tematika iz II. svetovne vojne. Posledice so bile jasne, tudi sam sem hotel v zrak. Pri petnajstih sem šel v lokalni jadralni klub, a nisem začel kar takoj. Še preden sem si dobro ogledal hangar, sem zvedel, kako neznansko drag šport je jadralno letenje in kako zahtevno je letenje, da ni za vsakogar … Za nekaj časa sem se še vrnil k svojim modelčkom.«
G in njegov pomočnik kot senca v vsakem trenutku
A bil je vztrajen in še preden je prvič sedel skupaj z učiteljem v jadralno letalo, je o njih vedel vse bistveno. Kmalu je svoj hobi spremenil v poklic. Ko jih je imel trideset je bil že uveljavljen učitelj jadralnega letenja, ni se več ukvarjal samo z jadralnimi začetniki, pač pa se je bolj usmeril v kakovostno tekmovalno letenje, začel je sodelovati z britansko jadralno reprezentanco. Dokler FAI v svetovno areno ni postavila klubskega razreda »G« ni prav veliko tekmoval. »Bil sem star blizu štirideset let in kupil sem si lahko svoje klubsko letalo in začel intenzivno tekmovati.« In tako živi že dobro desetletje in pol. Žorž zatrjuje, da je G-jev ASW 24 najboljše letalo v klubskem razredu …
G z ASW 24 z oznako E2
Za »G-ja« je jadralno letenje življenjsko poslanstvo, kljub temu, da je imel v zraku slabo izkušnjo. Z DG 100 je doživel trk, tako da je na trdna tla pristal s padalom. A tega ni povedal sam. »Približno 25 let sem bil poklicni jadralni pilot, kot učitelj sem deloval v Veliki Britaniji, v Franciji, v Avstraliji, na Novi Zelandiji. Veliko je bilo letenja v hribih. Učil sem celo na Japonskem, kjer so me obkrožali čudoviti ljudje, letenje je bilo zahtevno, a zanimivo.«
»Zadnjih nekaj let s člani britanske ekipe skupaj razmišljamo o taktiki. Jadralne izkušnje ne pridejo nenadoma, nalaganje izkušenj je dolg proces. V zadnjem obdobju se je v vrhunskem jadralnem letenju veliko spremenilo. Flarm je v jadranje prinesel nove zahteve, tudi sodelovanje celotne zemeljske ekipe.«
Logo britanske ekipe v Prievidzi 2019
In kaj je »G« menil o Prievidzi?
»Ko vreme sodeluje je lepo tekmovat. Organizacija evropskega prvenstva je izjemno dobra. Večkrat sem že bil na tekmovanju FCC, tudi zato, ker je zgodaj na začetku jadralne sezone in konkurenca v klubskem razredu je vselej zanimiva. Sploh pa so postala tekmovanje v klubskem razredu bolj zanimivo s spremembo handicap faktorjev za klubska letala.
Okoli uporabe flarma je prav zdaj veliko govora. Zemeljske ekipe lahko svojim pilotom v zraku marsikaj svetujejo. Veliko pilotove pozornosti je zato usmerjene v inštrumente. To ni najboljše, a tako je. Velike skupine v dviganjih so lahko nevarne, a to ni največja težava, saj letala z boljšimi letalnimi lastnostmi hitreje napredujejo in zmanjšujejo gnečo. Najbolj kritično je še zmeraj prečkanje tekmovalne črte. Srečujejo se jadralci, ki so jo že prečkali in tisti, ki za tekmovalno črto šele prihajajo. Tu ne moremo govoriti o varnosti.«
»G« zatrjuje, da je učenje jadralnega letenja precej zahtevno delo, a mu ni bilo nikoli težko.
»Rad delam z ljudmi in pisanje strokovnih knjig je bilo samo logično nadaljevanje prizadevanj. The Soaring Engine I in II sta zanimivi knjigi tudi zaradi načina razlage, ki se precej razlikuje od podobnih knjig.
Rdeča puščica je prepoznavna za Dalovi knjigi
Zdaj pišete že tretjo knjigo.
»Prva je bila namenjena temeljnim jadralnim spretnostim (soaring skills), druga obravnava bolj zahtevno letenje, denimo, na valovih. Tretja bo namenjena vrhunskemu letenju, za tekmovalni dosežek. Razmišljam o taktiki hitrega letenja in o psihologiji tekmovalnega letenja, denimo, kako obvladovati sebe in kako druge. Razmišljam o sodobnem dojemanju tekmovalnega letenja.«
Kdaj lahko pričakujemo vašo tretjo knjigo?
»Morda že letos, zagotovo pa bo na voljo leta 2020.«
