(OPENSOARING, 5. avgusta 2019, besedilo Nuša Komplet Peperko)
BLANIK-ČMELAK S ČEŠKE
Težko je verjeti, a letošnjo pot smo začeli tam, kjer smo lansko končali. V utrujenosti in krču, saj smo se iz Bolgarije privlekli z zadnjimi atomi močmi in trebušno virozo. Kakšen neverjeten spomin izrisuje telo … Tihi, neješči, zaskrbljeni, sumljivo mirni in sitno čistunski. Na samem začetku so nas vsi, ampak res vsi, semaforji gledali rdeče in deževalo je kot iz škafa. Nič kaj obetaven začetek, kljub svežim rogljičkom babice Darje in zajtrku pri babici Urši, kljub Magnificu in polnim zalogam hrane in vode in v piko pospravljeni Milici. Nič kaj obetaven začetek.
Jaroš in Bina Rosa uživata na letališču
In čisto zares nas ni sprostil niti odličen postanek na urejenem jezeru v Avstriji, niti robinzonski večer ob ognju in mirna noč ob češkem vodnem zajetju na reki Thaya. Niti labod, ki je priplaval k nam v prvo jutro in ga je Jaroš od kdo ve kod začel klicati: »Mitja, Mitja.« Kanček veselja nam je na obraz narisala pot, ki smo jo speljali mimo mesta Kunovice, kjer izdelujejo jadralna letala Blanik in mesta Zlina, kjer izdelujejo motorna letala, med drugimi tudi znamenitega Čmelaka. Vendar se je slikovita stranska, pravzaprav vinska, cesta, ki smo jo pogumno izbrali, vlekla kot kurja čreva in šele popoldan smo prišli do Zlina in letališča in … zaprtih vrat podjetja Zlin Aircraft. Co to hledate, vidim, da blodite nas nagovori prijazen vratar in pojasni, da imajo zaradi kolektivnega dopusta zaprto.
ŽAR POLJSKE
Z dolgimi nosovi smo torej šele pozno popoldan prečkali češko-poljsko mejo in prespali na kopališču ob jezeru Miedzyebrodzie s pogledom na letališče Žar. Izjemno letališče s stezo speljano v hrib tik pod smučišče, kjer je še danes center za letenje v gorah.
Utrinek z letališča Žar
Naslednji dan smo letališče Žar tudi obiskali in kot se za letališke domačine spodobi, nihče od njih ni niti trenil z očesom, niti dal kakršnegakoli znaka, da nas je opazil. Sama sem to že nekajkrat doživela, ker pač nisem posvečena v letenje in z otroki dirjajočimi okrog letal predstavljamo velik dejavnik tveganja, ampak za Miho je bilo to prvič in je bil precej začuden in zadržan. No, potem je le povedal, kakšno pot imamo, malo povprašal o letališču in so se našli na pravi letalski frekvenci. Midve z Roso sva uživali v razgledu in razpredali o življenju, fanta pa sta si ogledala hangar in delavnico. Popoldan smo vozili čoln in plavali z racami in labodi, prenočili pa v kampu, ki je našel svoje mesto med ogrado z ovcami in žago. Pretiranega miru in spokojnosti res ni bilo, smo se pa tuširali s toplo vodo, metali frizbi, se smejali ovci s heavymetal blejanjem in počivali. In risali in brali in se predvsem sprostili. Šele tu sem si nadela potovalno verižico/lesen zob, ki mi ga je pred časom naredil Miha. Šele tu si v miru prvič skuhava popoldansko kavico in šele tu se zares začne naše potovanje.
ZA NOSOM V AUSCHWITZ?
Nos včasih zavohamust see turistične zadeve in potem nas seveda pelje v Auschwitz, kjer se strumno napakiramo z malico in vodo in klobuki proti pripeki … a se ne postavimo v vijočo se vrsto za vstopnice. »Danes ne,«reče nos, »bomo jutri prvi in bomo vstopnice kupili prek spleta.«Najdemo otroško igrišče znotraj blokovskega naselja, ki je bil včasih del taborišča, božamo kužka, opazujemo starše in otroke, ki jih povsod prepoznamo kot enake nam in si mimogrede ogledamo razstavo judovskega arhitekta Liebeskinda z zgodbami preživelih. Naš jutri za ogled Auswitza ni prišel, izgovor, da ogleda ne priporočajo otrokom mlajšim od 14 let je priročen, vemo pa, da nas odbija predvsem ta množica obiskovalcev. Se znotraj morišča zgodovine ta glasna vrsta množice kaj spremeni? Postane bolj spoštljiva, čuječa, povezana ali nadaljuje s svojo ihto fotografiranja, snemanja, objavljanja in je zares ne gane niti najbolj ganljivo?!
Auschwitz
ŽIVALSKI VRT V WROCLAWU
Opečnate zgradbe na poti proti Wroclawu še nekaj časa odzvanjajo to blaznost, ki smo jo zavohali v Auschwitzu. Peljemo se mimo mesta Gliwice in predemo zgodbe ob napisu na tabli NightClub Gliwice. Napenjamo oči za lokalnim lodijem*, poližemo prvi lodi na Poljskem in zvečer prispemo v Wroclaw. Noč preživimo v parku tik ob živalskem vrtu, kjer otroka občudujeta in se do pozne noči vrtita ob klasični glasbi in vodnem nastopu Fontane Multimedialne. Naslednji dan pa seveda živalski vrt. Tisti dan bi jaz bila puščavska lisica, Miha lemur, otroka pa seveda medved in slon po Edu Medu in slonu Babuju, zvestima spremljevalcema in plišastima podaljškoma naše družine.
LESZNO CHECK
V petek pozno popoldan se tako že peljemo proti letališču Leszno. Iskre letijo od Milice, ko se peljemo po ulici Szybownikow, ulici Jadralnih letal.
V soboto Mihe ni. Leti. Letalo Astir Jeans. Šest ur jadra. Vreme, pravi, fantastično.
Nekoliko drugačni inštrumenti
Mi trije pa raziskujemo kamping, na pol zapuščene stavbe, zaradi prenove (ki se še ni začela!) zaprt hotel, s kislico preraščene travnike, zobamo ringloje, žagamo drva in pripravljamo večerni ogenj. In v sodobnem zračnem tunelu v privatni lasti gledamo leteče (lebdeče?) ljudi.
Letališče Leszno
Arhiva na letališču nimajo. Imajo pa delujoč pralni stroj, kar me izjemno razveselili. Najstarejši pilot in vodja aerokluba je začel leteti šele leta 1981 in o času, ki nas zanima, ne ve veliko. Bo pa poskusil poiskati fotografije s svetovnega prvenstva, ki je bilo tu leta 1958, 1968 (in nazadnje leta 2003). Kaj se dogaja z prenovljenim letalom Mucha Standard z oznako SP2268 nam (zaenkrat) še ni znano.
Kako je bilo to pred petdesetimi leti, ko je bilo vse novo? Kako je pogledal Ferenc, ko je prišel sem? Kako se je počutil; majhnega, velikega?
Večni optimist Ferenc
Miha opiše letališče Leszno kot obubožanega upokojenca, ki si v velikem meščanskem stanovanju lahko ogreva le eno majhno sobico, a v tej meša spomine z nadobudnimi mladimi jadralci in tej sobi, jadralnemu letenju, je podrejeno celo mesto.
Leszno
Zdaj smo že res globoko na poti. V hladilniku ni več hrane slovenskega porekla in v shrambi ne dobrot z babičinega vrta.
Miha iz zraka
*lody – sladoled po poljsko
