(OPENSOARING, 3. avgusta 2019, besedilo Niko Slana, foto Teo Čendo)
In vendar se vrti, sistem regatnega tekmovanja za jadralno letenje, ki se je z livanskim Q SGP podalo že v deseto sezono, pa čeprav je bilo doslej že precej negodovanja, da je narejeno za »reparjenje«. A kot je to že pred mnogimi leti jugoslovanskim jadralcem na YU državnem prvenstvu v Subotici dokazal dr. Vladimir Pfeifer (1982), ki je že takrat bolje videl in vedel in je ob živce spravil celo mogočnega YU reprezentanta Kira Gatolina, tudi zasledovalno letenje ni preprosto. Če bi bilo, potem razlika med tekmovalci na ciljni črti ne bi bila tako velika.
Boštjan Pristavec si ni pustil izpodbijati tekmovalnih referenc
Čeprav so se nekateri nastopajoči na Q Livno šolali z orli, jim to ni pripomoglo, da bi vsaj teoretično stopili v krog tekmovalcev, ki se lahko potegujejo za eno od dveh prostih mest, ki iz Livna vodijo v finale X. niza SGP. Finale čez dobro leto bo povsem nova zgodba.
Gintas Zube, jadralec z mnogimi izkušnjami
Kaj odloča o uspehu? Najbrž kilometrina med sebi enakimi. Nekaj jadralcev se seveda vselej odloči, da bodo samo neposredni opazovalci, kar je danes, ko imajo letala brkati FES, precej lažje kot nekoč. Na velikih tekmovanjih pogosto sodeluje tudi italijanski jadralec in novinar Aldo Cernezzi (EGC Prievidza 2019, 15m, 21.), seveda z namenom verodostojnega komentarja v svojem jadralskem mediju. Umberto Eco bi dejal, da je tudi to lahko pristop, a če bi pisatelj deloval s to logiko, ne bi napisal nobene knjige, razen tiste o Mussoliniju, ki ga je v mladosti sam doživel. Na Q Livno ga ni bilo, Alda namreč, pa čeprav je bilo tekmovanje, kot bi dejal zgodovinar, na »njegovem« teritoriju nekdanje antične republike. A ta zgodovinski pojem je že zbledel. A pustimo to, Aldo ima bosanske jadralske izkušnje in najbrž je presodil, da bo v svojem naravnem okolju tekmovalno uspešnejši in varnejši, ali pa za SGP nima pravega letala.
Zračni bolidi so že na stezi
Nič novega ni, če rečemo, da je treba imeti za letenje v Bosni kar nekaj v hlačah, ali pa vakcino, ki je ne vbrizga doktor, pač pa si jo pridobiš z veliko urami letenja in številom štartov v Bosni. Po tem merilu je najbrž na vrhu Jože Verdev, ki je prvič prišel v Bosno in v eni od dnevih disciplin celo zmagal.
Jože Verdev nekoč v Rijetiju, danes v Livnu na QSGP
“Danes sem bil ovca! Namesto, da bi pasel pašo, ki sem jo sam našel, me je potegnilo v trop na suhem obgriženem travniku, glavnina pa mi je ušla! Odslej bom letel po svoje, pa čeprav bom zadnji!,” je zapisal za sledilce na Fligeriji. Za tekmovalni nastop, v katerem je bil peti, je dodal: “Vem, da sem že dolgočasen, ampak … Z zmagovalcem Gintasom sva bila 50 km pred ciljem krilo ob krilo, on je zavrtel, jaz pa sem šel v dolet s 150 m, ker sem ga hotel požret, kot prej vse druge, kajti štartal sem zadnji! Bil bi lahko vsaj drugi, pa so me poleg njega na koncu prehiteli še trije. Spet sem hotel preveč!”
Stefan Langer Hitro, visoko in svobodno
Na koncu še Jožetova opomba za predzadnji tekmovalni dan, da bo bolj jasno, zakaj je ta dan priletel samo do treh točk in sedmega mesta: “Najprej nisem mogel gor, tako da sem štartal 300 m prenizko. Čeprav sem se boril kot lev, je bilo vodilne nemogoče ujeti. Leteli smo samo na veter, včasih zelo nizko! Če mi ne bi bilo treba, sam tega zagotovo ne bi nikoli počel …”
Luka Žnidaršič
Skoraj prepričani smo lahko, da imajo vsi tekmovalci v sebi Hamleta, ki se jim oglaša že v zraku, še bolj pa po tekmi na zemlji, v imenu ega in alter ega jih sprašuje, ali je bila ta ali ona poteza potrebna, smiselna, dovoljena … tako kot na vseh tekmovanjih, samo da je učinek na SGP viden od blizu in takoj. Predstavljamo si lahko v kako neugodni koži je bil Klaus Kalmbach, ki je na predzadnjem finalu SGP v Čilu imel bližnje srečanje z usodo. Pač, šport, ki je zelo poseben in v katerem gledalci ne morejo videti ničesar bistvenega, tako kot ne vidijo nič pri F1, a jim snemalne kamere po vsej progi dajejo iluzijo, da so nekaj videli – celo na svoje oči, pa čeprav sta bila to samo smrad izpušnih plinov in ropot.
Logistika je bila v rokah Eda Krišta, Vinka Šoljana in Erazma Polutnika
Ob koncu prvega bosanskega Q SGP se lahko vprašamo, zakaj ni bilo za Q Livno več zanimanja, saj je tod uspešno ljubiteljsko letelo že precej izvrstnih jadralcev. Nekaj odgovorov smo že nakazali. Dokler bo SGP namenjen samo jadralcem v 18-metrskem razredu, kjer ekskluzivno kraljujejo trije ali štirje tipi jadralnih letal, za tekmovanja ne bo prav veliko zanimanja. V tem pogledu se bo v SGP moralo kaj spremeniti ali pa bo tekmovanje postajalo vse bolj podobno jadralski formuli »one design« – in celo dolgočasno. Predvsem pa je SGP preveč ekskluzivno, da bi pritegnilo medije.
Vse se vrti okoli žuje
In na koncu čestitke zmagovalcema Gintasu Zubeju in Boštjanu Pristavcu – V finalu se vidimo nekje v Turčiji (?), a do takrat nobene čez veliki Pašaluk. Dovoljeni so samo komentarji o saču in sačipeku. Pri organizaciji so poleg domačinov sodelovali tudi LXnav, piloti in vlečno letalo AK Split ter meteorolog Vinko Šoljan, hrvaški državni prvak v jadralnem letenju in prav tako član AK Split.
