Evropski naslovi na vse strani

(OPENSOARING, 20. julija 2019, besedilo in foto Niko Slana)

Prevlado v evropskem KLUBSKEM razredu sta za dve leti prevzela Britanca Tom Arscott in Gerrard G Dale, pred Uwe Wahligom (Nem), v STANDARDNEM so prevladovali Čehi: 1. Pavel Louzecky, 3. Miroslav Cink, 4. Tomas Suchanek(vsi Češka), v 15M razredu pa Poljak Sebastian Kawa, sledita mu Francoz Maximillian  Seis in Nemec Jan Omsels. Pisana zasedba, ki bo prihodnje leto, na svetovnem prvenstvu v Franciji želela potrditi svoj primat. Drugi bodo poskušali narediti vse, da jim to ne bi uspelo. Tako kot je to navada v športu. Kawa je tako osvojil letošnji drugi naslov evropskega prvaka.

Problem

Hitrostni obisk letališča v Bojnicah pri Prievidzi, prizorišča 20. evropskega prvenstva v jadralnem letenju za tri razrede (15m, standardni in klubski razred) je bil zanimiv in ne da bi slutil, je bil prav tisti dan namenjen mednarodnemu druženju, ko ekipe na mize v prostranem hangarju postavijo dobrote, ki so jih v ta namen prinesli s seboj. Pred hangarjem smo ujeli Sebastina Kawo, ki se je z organizatorji, umirjeno,  a odločno, nekaj pogovarjal. Po govorici telesa o problemu. Kakšnem?

Dan pred odhodom v Prievidzo smo na Kawinem FB lahko prebrali: »Hmm. By one friend who was flying on the clouds we have a problem now … Unfortunately there are still records on which you can see the height, you can see when the flarm was turned off and when the GPS didn’t work …”

Očitno sodobna navigacijska tehnologija, ki smo se ji še nedavno klanjali in jo občudovali, le ni tako popolna, da ne bi bila z njo mogoča tudi manipulacija. Iz Kawinega zapisa štrli, da se nekdo ni držal pravil, torej fair playja – temeljnega načela športa. V soboto, pred štartom zadnje discipline, smo lahko prav tako prebrali: “Hello! EGC scoring team. You can not score with a file that is incomplete ! Landing at 400 m above ground?”

No, lepa reč. Zadeva ima za zdaj sicer lokalni značaj in je potihnila. Za zdaj. Zdi se, da je problem tehnološko dobro prikrit in najbrž ni čudno, da ga je odkril Kawa, ki takoj po letenju nima v mislih sproščujočega piva, ker ne pije alkohola, ampak ga do konca zanima tekma. Ne vemo kaj se je Kawa dogovoril z organizatorji, a kakor koli, proglasili so zmagovalce, mi pa si lahko mislimo, da postaja ZMAGA tudi pri jadralnem letenju imperativ, ki poganja različne odklone. Iz zgodovine vemo, da ne bi bilo prvič.

Jadralno letenje – življenjski slog  

Tabor na robu letališča je zagotovo najbolj strnjeno šotorsko naselje v Evropi, umetnost postavitve šotorov je, da si nacionalna ekipa z dvema ali tremi šotori zagotovi zasebnost. Življenje poteka umirjeno, gostje pa se lahko že od daleč  orientirajo po nacionalnih zastavah, ki so pripete visoko na radijske antene. V bazi je navadno človek, ki obvlada tehnologijo in pilotom v zraku  sporoča, kaj se dogaja okoli njih – kdaj, kdo, kje in kam, kakšno dviganje vrtijo itd. Kaj je sploh še ostalo od klasičnega tekmovalnega letenja? Jadralci se vse bolj delijo v »iskalce«  termike in »reparje«, ki sledijo in na koncu skušajo v končnem doletu potegniti daljši konec. Med jadralci se tudi ve, kdo največkrat prevzame kakšno vlogo. O tem se  govori tudi v Prievidzi 2019, med glasnejšimi je seveda Kawa.

In seveda, Gerrarde G Dale. Potuje po letališčih s svojim mini kombijem z vgrajeno kuhinjo in spremljevalnimi šotori, prav nič razkošno in spotoma prodaja svoje jadralske knjige – učbenike. On ve kako se to dela in njegova Ann Laylee tudi. Jadralska biblija The Soaring Engine, ki še letos pričakuje tretji del, ima dve prednosti – je dokaj tenka in ustrezno draga. »Ja, naj vas cena ne moti, znanje pa je le znanje,« mi je dejal njegov pomočnik. Gospod G si je priletel srebrno medaljo. 

Paparaco

Med slovenskim in evropskim prvenstvom je nekaj razlik. Zagotovo na startu, saj si tekmovalci na EP vzamejo pravico do miru. Mnogi že precej pred vzletom sedejo v letalo in v tišini čakajo na trenutek, ko bo kdo iz uigrane ekipe mladenk in mladeničev pripel letalo in ga na krilu pospremil v zrak. Piloti pa do tega trenutka, kot bi dejali psihologi, vizualizirajo tekmovalni poligon.

Kratkemu seznamu zanimivejših tekmovalcev na papirju sem sledil z majhnim  fotoaparatom in dokler se mi ni zdel posnetek v redu, sem se pač sukal okoli pilota. Jan Omsels, nemški jadralec  z Ventusom 3T iz Bad Homburga in s tekmovalno oznako Y4, je nekaj časa opazoval čudaka s fotoaparatom in na koncu vprašal:

»Paparaco?«   

»Ja, nekaj takega,« sem odgovoril?

Ko se je namestil v kabino, mu žilica ni dala miru, zanimalo ga je, čemu mi bo toliko fotografij. Skoraj sem mu odgovoril, da delam za francoski L’Equipe, a me je zanimalo, kako se bo odzval na Opensoaring. Z odgovorom je bil zadovoljen.

»No, počakaj do konca dneva, danes bom najhitrejši,« in se je zasmejal. In res je bil soliden, na koncu pa je osvojil bronasto medaljo. Res škoda, da v skupini najhitrejših letal ni bilo katerega od slovenskih jadralcev.  Prej ali slej bodo morali zagristi tudi v ta oreh.

Mednarodni piknik

Kakšen občutek imaš, prišel si na glavno zabavo EGC. Seveda me je zanimalo, kakšno bo ozračje na pikniku pod streho hangarja. Češka ekipa je na vhodu v hangar točila pivo, dobro in hladno, prav nič močno, kot naročeno za žejo. Okoli njih so se drenjali pivopivci.

Češkega jadralca Petra, ki je priznal, da je v ekipi, ker prva reprezentančna izbira ni imel časa, sem vprašal, kje je Tomas Suchanek, s katerim sva imela nekaj stikov prek Vika Bečana.

»Saj ga boš našel, je majhen in star …« Kako prijateljski opis! Srečala sva se šele naslednji dan, ko so bila letala že razporejena na vzletnih mestih. Tomas je poklicni pilot, ki je bil nekoč najboljši med jadralnimi padalci na svetu in je poznal Domna Slano iz Škofje Loke. Zanimalo ga je, če ga poznam … Ja, kako je svet majhen …

Kaj pa je z Vikom?

Zamahnil je z roko in mi nakazal, da si je Vik za vrat naložil precej novosti, zamenjal je tudi letalskega prevoznika in tip letala. Tomas je bil v AK Benešov nekaj časa Vikov jadralni mentor in trener, a očitno si je vzel nekaj jadralnega premora. Tomas pa je še zmeraj neutruden športnik.

Letalski potepuh Mirek tudi v Prievidzi

Hrvaška jadralska ekipa je v napornem tekmovanju doživela Waterloo, Džani je poškodoval letalo, Bruno je moral pred koncem prvenstva v službo, ostal je le še Frane Franjić, trdoživi jadralec, ki ga nisem slišal, da bi se nad čemer koli pritoževal. Že zdaj razmišlja o nastopu na svetovnem prvenstvu v Franciji. Tu bo Bruno že letel z Diano 2.

https://www.youtube.com/watch?v=Sj_9CiNkkn4

Na večer podelitve priznanj se je na letališču v Prievidzi pojavil Miroslaw Lewandowski – Mirek, letalski svobodnjak oz. potepuh – glasnik letališke in zračne svobode, s svojo Foko 4. Nekaj dni bo letel in se za tem odpravil domov na Poljsko. Mirek je simbolično pokazal na pravi značaj ljubezni do jadralnega letenja. Nekdanji svetovni prvak Jan Wroblewski (Poljska), za čigar zmagovalno letalo skrbi zdaj Mirek, mu je zagotovo hvaležen.