(OPENSOARING, 11. Julija 2019, besedilo Niko Slana, foto: iz arhiva organizatorja)
Žoržev komentar četrtega dne sem z lahkoto postavil v Verdevov tekmovalni spomin: “Ko sem letel v hribih, so bile boljše razmere nad dolino in obratno …” Delček bistva jadralnega letenja je v minulih izkušnjah in intuiciji. Adam Woolley, ki nikakor ne more doumeti tekmovalne uspešnosti Sebastiana Kawe, bi dodal še znameniti Peperkov avtobus, izraz, ki ga je začel uporabljati tudi on. Tako kot kolesarji vedo, da je potovanje s skupino hitrejše, tako je to razumljivo tudi jadralcem v zraku. Seveda je nerodno, ker nekatere skupine potujejo v boljših vremenskih razmerah, ki izgledajo slabše, druge pa v slabših, čeprav so od daleč izgledale bolje.
Bruno Herenčić
Mik jadralnega letenja je tudi v tem, da so slabe in boljše vremenske razmere včasih lepo razporejene med udeležence prvenstva. Četrti tekmovalni dan je zelo spodobno odjadral hrvaški pilot (tudi poklicni) Bruno Herenčić. “Četrti tekmovalni dan je bil zame super. Nisem ponavljal napak, ki sem jih delal dan poprej (veliki odmiki), predvsem pa sem letel bolj sproščeno. Naredil sem nekaj napak, zaradi katerih sem izgubil precej hitrosti. Sprašujem se, ali bom letel še naprej tako uspešno in morda celo nekoliko bolje!”
Podobno vprašanje si je ob koncu četrtega tekmovalnega dne zastavil Boris Žorž. “Na tej tekmi mi res ne gre,” pravi in sklene: “Počasi se sprašujem ali imam smolo ali nekaj delam narobe?” Ja, to je najbrž temeljno vprašanje, na katerega ne pričakuje odgovor, kajti temelji razmišljanja pomembni za tekmovalca so že zdavnaj vpeti v podzavest. Morda prav z dogajanji v Prievidzi 2019, torej po dveh letih, dojamemo, da je bil Borisov takratni boj za naslov evropskega prvaka in osvojeno drugo mesto pravzaprav veliko večji dosežek, kot smo vsi skupaj dojeli. Slovenci smo znani športni megalomani, ki od nekoga, ki je bil včeraj drugi, danes zahtevamo zmago in če je zmagal na evropskem prvenstvu ga že postavimo med prve tri na svetovnem in med tem vzklikamo, kdor ne skače ni jadralec ali nekaj podobnega … No, ob dogajanju na EGC v Prievidzi se je zganil jadralski kolega, ki meni, da bi lahko slovenski in hrvaški jadralci kdaj pa kdaj pripravili skupno nacionalno prvenstvo.
Hrvaški zračni bolido trenutno v popravilu kolesa
Za trenutek bi se vrnil k britanskemu jadralcu Gerrardu G. Daleju, ki smo ga že omenili. Gospod tekmuje zelo solidno, iz discipline v disciplino izboljšuje svojo skupno uvrstitev. Mimogrede je treba povedati, da je avtor dveh poznavalskih knjig o jadranju (dva dela) z naslovom The Soaring Engine. V Sloveniji je to zagotovo skoraj neznano delo, kajti pri nas še zmeraj prisegamo na zastarele učbenike. Tu in tam se pojavi še kakšna druga literatura, a miselnega viharja med jadralci ne povzroči, kajti, ko je čas za jadranje, ni čas za branje, ko pa ni sezona za letenje, se jadranje praviloma odrine na stran za nekaj mesecev. Če pa že kdo kaj dojame iz sveta prek knjig in spleta, novost hrani v svojem vrtičku.
Adam Woolley
Sebastian Kawa, ki se je Adamu Woolleyju vsedel v podzavest, v 15-metrskem razredu napreduje k letošnjemu svojemu drugemu naslovu evropskega prvaka, po tem, ko je zmagal že v 18-metrskem razredu. Pred njim lahko samo snamemo kapo, pa čeprav Woolley še tako kaže s prstom nanj. Temelj vsakega športa so pravila in dokler se za jadralno letenje ne domenijo kako drugače, bodo jadralci še naprej leteli, tako kot so doslej – nekateri bodo prisegali na skupine, s točno določenim jedrom, drugi pa bodo skušali leteti sami in se za roj za svojim repom ne bodo ozirali.
