Od POTK do potkev konja Jana Žižke

(OPENSOARING, 24. junija 2019, besedilo in fotografije Niko Slana)

Ne bomo naštevali presežnikov tradicionalnega srečanja ljubiteljev starodobnih jadralnih letal, ki jih povezuje češki POTK (Plachtarskeho oldtimer klub, ustanovljen leta 1991), kajti na poti presežnikov sta evropsko in svetovno srečanje, večji in odmevnejši prireditvi. Češki POTK je letos zbral svoje člane v Jičinu, med njimi smo bili tudi slovenska in hrvaška jadralca. Potekalo je v skladu s češko naravo, ki brez velikih besed povezuje ljubezen do starih jadralnih letal, piva, tehnike, druženja in kar je še teh pojmov, ki bi jih lahko vtaknili v sistem vrednot jadralske predanosti – na Češkem.

Nekaj vrednot je takih pred katerimi lahko snamemo kapo. Aeroklub v Jičinu je združenju čeških starodobnikov za en teden prepustil v upravljanje svoj klub – dobesedno. Izpraznili so polovico velikega hangarja in se umaknili iz vseh klubskih prostorov. Ja, iz vseh in tudi nikogar ni bilo poleg, da bi nadzoroval, kaj se ta čas dogaja. Iz dveh pip v klubski sobi sta tekla točeno pivo in sok, vsak si ju je lahko postregel sam, svoj pivski pogum pa je zabeležil v zvezek, cena za vrček je bila simbolična. Pa ne samo za pivo in sok, tudi za vse drugo, kar je bilo v ponudbi. POTK vsako leto na natečaju izbere kraj druženja, izbira pa pade na klub, ki ponudi najboljše možnosti (cene) za klubska prenočišča, kamp na letališču, vleko jadralnih letal itd. Nekaj članov si je spanje uredilo tudi v prikolici za letalo, Jiri se je zanesel kar na prenočišče v svojem avtomobilu. Razume se, da domači klub  s svojo gostoljubnostjo ne zasluži skoraj nič. Najbrž gre bolj za prepoznavnost domačega kluba in kraja.

Okoli letalskega dela smo se mnogi postavili v vrsto za let z najstarejšim jadralnim letalom Zlyn 24 Krajanek (1948), ki so ga obnovili in nekajkrat popravili v delavnici Jirija Lenika v Rani, nato so ga predali Nacionalnemu tehniškemu muzeju (NTM), ki ga je hvaležno sprejel in vpisal med svoje artefakte, upravljanje z njim pa so prepustili AK Rana, a za kar konkretno odškodnino.

Vsi, ki smo Krajanka leteli, smo s tem namenom plačali uporabino, ki je bila še zmeraj simbolična. A najbrž NTM zato zlepa ne bo dobil pod svoje okrilje še kakšnega starega letala, denimo, dvosedežnega Kmotr-a, edinega iz svojega rodu, ki še leti. V čast mi je bilo, da sva jadranje s tem letalom (Moravan Zlin LG 130 Kmotr) opravila z Jirijem Lenikom.

Vsekakor je za jadranje prijazno letalo. Udeleženci so pretežno leteli svoja letala, oziroma tista, ki so jih pripeljali iz svojih klubov. Ko jim je bilo letenja dovolj, so jih tudi prepustil jadralcem, ki so se zanje zanimali. Tako sem spoznal Jaroslavovega Scheibe-ja SF27 in znova poljsko Foko 4, prav tisto, s katero je Jan Wroblewski zmagal na svetovnem prvenstvu leta 1965. Poljak je postal svetovni prvak še leta 1972, a prvič je naslov osvojil, ko je bil njegov nasprotnik z Meteorjem naš Ciril Križnar. Za Foko je poskrbel Poljak Miroslaw Lewandowsky, ki je letos s svojim kultnim letalom obiskal vsaj že 30 aeroklubov po Evropi in Veliki Britaniji. Zagotovo je njegova Foka 4 najbolj znano starodobno letalo v Evropi, ki ga je preizkusilo največ jadralcev. Jan Wroblewski ima poleg dveh naslovov svetovnega prvaka v lasti tudi presežnik –  prejadral je prek 10.300 ur.

Dan, ki ni bil posebno radodaren za jadranje, smo izrabili za obisk Prachovskih skaly, labirinta peščenih stolpov, starih 10 milijonov let, ki so jih izdolble naravne sile sonca, vetra in vode. Erozija ima neizmerno oblikovalsko moč in če ne bi obiskali skalnega mesta v soseščini letališča, bi naredili napako. »Horolezci« so bili na delu, a ko smo se sami hoteli povzpeti kakšen meter, smo občutili moč skalnega smirkovega papirja in razumeli smo, zakaj plezalci uporabljajo posebne rokavice. Z navidezno krhkimi stenami ni šale.  

Omeniti je treba še odpad v bližini, ki ga vodi človek z umetniško žilico. Okoli železne ograje odpada je vsaj petdeset skulptur, še posebno opažen je gromozanski zmaj. Jičin bi lahko bil zato pobrateno mesto, denimo, z Ljubljano ali pa kakšnim drugim krajem v Sloveniji, saj je zmaj kot simbol všeč mnogim slovenskim županom.

Praga ni bila tako oddaljena, da ne bi skočili do pomembne kulturne prestolnice Slovanov. Naš cilj ni bil »U Kalicha« temveč mini koncert glasbene skupine Viko (Pokrovka), v kateri  igrata prijatelja Borisa Kožuha Standa Plecity in Michal Kruchna. Čeprav so igrali pretežno »country«, so bila vsa besedila v domačem jeziku. Naneslo pa je tako, da zanimivost ni bil samo koncert na čudoviti terasi Muzeja in spominskega parka (Narodni pamatnik na Vitkove), pač pa največji evropski spomenik konjenika, namenjen znamenitemu srednjeveškemu češkemu vojskovodji Janu Žižki. Leta 1420 so Husiti, pod njegovim poveljstvom, naklestili križarje, takrat najbolje organizirano roparsko vojsko na svetu. Konjenik je visok dvaindvajset metrov, vojskovodja pa v svoji opremi in z buzdovanom v roki dvigne opazovalcu pokonci vse kocine. Čehi so od njegovega obdobja naprej najbolj sekularna država v Evropi. Pomislil sem, da bi moral biti Jan Žižka, skupaj s francosko Marianne (Liberty Leading the People, Eugene Delacroix) in Nikolo Teslo, ki so ga v Ameriki okradli, kot se spodobi za neoliberalizem, simboli svobodomiselnega sveta, ne pa zlagani ameriški kip svobode.

In še za konec – v zadnjem biltenu POTK je daljši zapis o svetovnem jadralskem prvenstvu leta 1954 v Camphillu (VB), kjer sta z dvosedežno Košavo zmagala Zvonko Rajn in Božidar Komac, Franc Mordej in Maks Arbeiter pa sta z Orlom IIc pristala na 9. in 19. mestu. Našli so tudi zanimivo fotografijo, na kateri je poleg Rajna in Komca tudi Maks Arbeiter. Lahko bi dejali, da POTK izkazuje širino.