(OPENSOARING, 19. aprila 2019)
Prvi pravi aprilski jadralni dan Šaleškega aerokluba je minil s kontrolnimi leti s Twinom, nekaj jadralcev pa se je odločilo za jadranje. Med njimi je bila tudi Bernarda Meža. Po ničemer ni izstopala, od takrat, ko so odpirali vrata hangarja, pa do takrat, ko so jih, že v popolni temi, zaprli. »Običajno je, da če letiš, si na letališču tako dolgo, da se hangarska vrata zaprejo,« pravi, čeprav so tega dne vsaj kakšno uro zlagali letala, saj se je zdelo, da nobena kombinacija ni bila kaj prida, poleg tega pa tudi ni bilo nikogar, ki bi prevzel vodenje. Brez dobre vodje je pospravljanje letal precej zapletena zadeva – še posebno po dolgem zimskem premoru.
Bernarda na štartu
Šele naslednji dan, ko sem na FB videl reklamni prispevek za žensko svetovno prvenstvo v jadralnem letenju v Avstraliji, v Lake Keepite (december 2019, januar 2020), sem pomislil na Velenjčanko. Všeč mi je bilo, kako je brez kakšnih ceremonij vzela DG-300 in z njim opravila celodnevno jadranje. Pristala je zvečer. Tako nekako, kot je lani v Rani žena upravnika kluba sedla v skoraj arhivsko Cobro, nekoč vrhunsko tekmovalno letalo in pristala proti večeru, čeprav nikomur drugemu tega dne ni uspelo ostati v zraku posebno dolgo.
Bernarda je na vprašanje, če lahko objavimo fotografije na Opensoaringu, odgovorila šele čez kakšen teden. »Seveda lahko. Problem je, da ne vem, kaj bi napisala. Leta 2015 je bil na Opensoaringu zapis o tekmovanju Alpe Adria, ki je bilo leta 1994 v Slovenj Gradcu in na katerem sem nastopila.
http://old.opensoaring.com/Zgodovina/Zgodbe/zgodbe_2015/zgodbe_3dpljsg.html
Ne želim, da bi vse izpadlo kot hvaljenje, ker sem po značaju skromna,« in je pripisala še nekaj stavkov.
»Moja zadnja jadralna tekma je bila leta 1994. Po tekmovanju v Slovenj Gradcu sem se istega leta udeležila še mladinskega tekmovanja v Mariboru.
Bernarda 1995 ali res
Želim si, da bi še kdaj odletela kakšen prelet. Sicer imam tudi dovoljenje športnega pilota. Večkrat sem bila navigatorka na tekmovanjih v aero rallyju, vendar je od zadnje tekme minilo že več kot deset let. Družina me podpira pri letenju. Sin je osnovnošolec in me precej potrebuje. Imam službo, ki me psihično zelo izčrpa, zato se večkrat ne počutim “fit” za letenje. Takrat se rajši podam peš ali s kolesom na bližnji hrib.«
Če je kaj uporabnega od napisanega, lahko uporabiš. Še enkrat bi rada opozorila, da se ne počutim nič posebnega, ker letim. Že od začetka sem se na našem letališču počutila enakovredno fantom. Lep pozdrav, Bernarda.«
Uršlja
Ja, skušal sem dobiti še kakšno njeno mnenje, poslal sem ji še nekaj vprašanj, ki jih je na kratko pospremila z odgovorom: »Glede svetovnega prvenstva žensk. Zaenkrat vidim tukaj Tanjo (Pristavec). Mislim, da edino ona trenutno opravlja daljše lete, doma ima vrhunskega mentorja. Kadar se vidiva, pa je o tem ne vprašam.
Glede DSL. V njem sem vse od ustanovitve. Dolgo sem bila aktivna članica, že nekaj let le pasivna. Trenutno ne usmerjam svoje energije v druženje. Gotovo se bom dekletom še pridružila v prihodnosti.«
Ja, velenjska jadralka je dala vedeti, da je dovolj, kar je zapisala. Sklep: Bernarda še zmeraj uspešno jadra …
