Stjepan Kolić – Štefko (1973-2018)

(OPENSOARING, 13. aprila 2019, zapisal N. Slana)

Ob letalski razstavi Aero 2019 v Friedrichshafnu se mnogi spominjamo Stjepana Kolića-Štefka, ki nas je, če se ne motim, leta 2013 v svoj kombi pobiral ljubitelje letalstva od Krškega do Jesenic, željnih ogleda največje evropske letalske razstave. Tokrat je potekala v znamenju napredujočega električnega pogona in 200-tice FES-a, ki spada v ta tehnološki okvir. Najbrž ne bi bilo narobe pomisliti, da bi bil med udeleženci Aero 2019 tudi Štefko, pa čeprav samo zato, da bi Luki Žnidaršiču čestital za dosežek. Bolj dobrovoljnega človeka v slovenskem letalstvo najbrž ni bilo, njegova prijazna narava se lahko primerja z znamenitim nasmehom Maksa Arbeiterja.  

V njegovi naravi je bila dinamika, prav nič konvencionalnega, saj je želel videti in doživeti vse, kar je bilo v njegovem dosegu in če ni šlo drugače, se je, denimo, februarja 2015 do Livna peljal del poti tudi z vlakom, da bi lahko prevzel pod Kamešnico spravljenega Morana. Prvič sem ga srečal v Zagrebu, ko se je, po projekciji elektronske različice Klempa, na katero je slovenske jadralce povabil Marko Jeras. Štefko se je nad gledalci sprehajal z radijsko vodenim modelčkom helikopterja z napisom glavnega junaka z najbolj znanega jadralskega filma, ki ga je režiral znameniti Nikola Tanhofer, Snemanje Klempa se je dogajalo v Lescah in nad Bledom, Štefko pa je na ponovni predstavitvi filma samo nevsiljivo reklamiral svojo modelarsko trgovino.

Za Kolića bi lahko dejali, da ni nikogar čakal, ampak je deloval tja, kamor so ga vodili njegovi trenutni cilji. Vesel je bil, da je našel skupni jezik s Slovensko vojsko in njeno letalsko vejo na vojaškem letališču v Cerkljah. Pod njegovim vodstvom je kar nenadoma vzniknil Aeroklub Posavje. V enem od starih zapisov na Opensoaringu lahko preberemo: »Na njegovo jadralno šahovnico je nedavno prišel še zadnji od nekdanjih ljubljanskih Blanikov L-13, ki jih je klub dal v popravilo, a ga ni plačal. Prevzel je dolg in letalo, nove pridobitve pa je bil vesel. Del jadralne sezone je namerava preživeti v Livnem,« je povedal, saj je bilo letenje v Hercegovini zanj zakon.

Ko je že kazalo, da z delovanjem AK Posavje v Cerkljah ne bo težav, so se vrata posavskim letalcem nenadoma zaprla. Nekajkrat sem ga povabil, da bi o tem zapletu, zaradi katerega je dejavnost svoje letalske šole moral preseliti v Bovec, kaj napisal, a je vselej dejal, da še ni čas za to, da se morda dejavniki, ki so odločali o usodi kluba, vendarle dogovorijo. Na koncu je zapahnil vrata najmlajše letalske šole v državi in se preselil na letališče v Novo mesto. Nikoli ga nisem slišal, da bi na koga zaradi tega kazal s prstom, čeprav mu ni bilo vseeno, ker se lokalna politika ni znala ali pa ni hotela dogovoriti.   

Imel sem srečo, da sem dvakrat potoval z njim iz Cerkelj v Livno, enkrat je letel svojo novo Dimono z vlečno kljuko, drugič pa s Cessno. Nekoč sva se srečala v Novem mestu in da ne bi sam letel v Črnomelj, kjer je bila gasilska veselica, je za sopotnico vzel Mojco Zupan. »To je bil zame nepozaben let, saj sem prvič iz ptičje perspektive doživela gozdno kraljestvo Gorjancev. Pa to ni bilo vse. V močnem, skoraj prednevihtnem ozračju, je ugasnil motor Dimone in del poti kar odjadral. Spotoma mi je natančno razložil, kje je kaj. Naredil je še nekaj dolgih zavojev, da bi ja videla čim več Slovenije, ki je sploh nisem poznala. Zame je bila uganka, kako bo pristal na majhnem letališču, med množico ljudi, avtomobilov in gasilskih ekip itd. A njegov smeh, ki ga ne bom pozabila, me je razorožil, vzbujal mi je popolno zaupanje,« je zabeležila utrinek, ki je ostal tudi na fotografiji, pred vzletom.  

Zmeraj, kadar odidejo prijatelji, sprva ne moreš dojeti, da je žalostna vest resnična. Tudi 29. julija 2018 je bilo tako. Povsem neverjetno se je zdelo, da je stopil v nevidno zanko, ko je to najmanj pričakoval. Na letošnjem seminarju za učitelje jadralnega letenja smo se pogovarjali tudi o tem dogodku, toda nihče ni uperil prsta v nikogar. Preprosto, kruta usoda je delček letalskega športa, ki jo sicer vsi sovražimo, a zaradi tega še nihče ni izstopil iz tega norega vrtiljaka. Samo Štefko bi tu lahko povedal še kaj več.