Selfi – po Kawi

(OPENSOARING, 18. julija 2018, besedilo Niko Slana, fotografije  S. Kawa in organizator)

Sebastian Kawa, aktualni svetovni prvak v 15-metrskem razredu iz Benalle, ki bi v normalnem življenju najbrž živel kot spoštovani zdravnik, a se je raje odločil za adrenalin v svojem športu, je znova na pragu velikega uspeha, za katerega bi mnogi dali nevemkaj. Da mu ne bi bilo dolgčas pogosto kaj tudi objavi na družabnih omrežjih, mi pa lahko ugotavljamo, da ima smisel za humor.

Njegova zadnja dva stika na FB ga kažeta ob letalu ASG 29, na veliki plantaži čebule. Za zunaj letališki pristanek je na fotografiji presenetljivo dobre volje – razumljivo, saj je pristal blizu cilja, do ciljne črte sta prijadrala samo dva pilota iz njegovega razreda,  poleg tega pa, le kako naj bi se držal jadralec, ki je kljub pristanku pred ciljno črto, še vedno na vrhu prvenstvene razpredelnice. V drugem sporočilu je zapisal: »Dež spet drži doma ljudi in pse …«

Skratka, če je Sebastian Kawa sredi tekmovanja za naslov svetovnega prvaka, ki jih ima že toliko, da jih najbrž sploh več ne šteje, pomisli na dom in na svojega psa, potem je najbrž tudi vreme na Poljskem jadralsko zelo na psu, za nas pa priložnost za kratek razmislek. Opensoaring se, najbrž tako kot mnogi jadralci po svetu, prav zaradi Sebastiana Kawe in vseh drugih jadralnih asov, najbolj ozirajo v dnevne izide in skupno razvrstitev v 15-metrskem jadralnem razredu. Jože Verdev, ki je nedavno postal jadralec na JS1 in je postregel s podatkom, da v juliju v Sloveniji še ni bilo dneva brez dežja (16), je Kawin uspešni nastop komentiral takole: »Še zmeraj trdim, da je v jadralnem letenju pilot pomembnejši od letala. Nedavno sem letel skupaj s Martinom in njegovim JS3, pa nisem opazil kakšne razlike. Pa saj vsi vemo, da lahko v enem samem napačnem zavoju izgubiš vso prednost, ki si jo nabral na tridesetih kilometrih pred tem,« je prepričan Jože.

Če bi jadralski čas tekel singularno, bi minuli teden, kljub svetovnemu nogometnemu dogajanju, minil v znamenju všečkov, ki bi jih jadralci pošiljali Borisu Žoržu. Ugibamo, kajti ne preostane nam nič drugega, saj slovenski jadralci nimamo druge izbire, ker smo v Ostrowu brez svojega jadralca. Tu sem se spomnil na svojega prijatelja Sašo Taraniša, znanega boksarskega navdušenca, ki poučuje šport na osnovni šoli in na eni od fakultet v Ljubljani. 

Pravi, da se je boksarskega larpurlartizma v Sloveniji naveličal. Po tem, ko je boks v poklicnem ringu na višjo kulturno raven dvignil Dejan Zavec, pa večina, ki se z njim ukvarja, zmore le boksarsko vadbo na akademski ravni, torej v obliki, ki je primerna za šolsko uporabo, z debelimi rokavicami in varovalno čelado, v razmeroma varnem okviru, kjer dobro odmerjen udarec nasprotniku ne zamaje ega. Zato si upajo stopiti v ring le redki.

Ali se z jadralnim letenjem v Sloveniji ne dogaja nekaj podobnega? Kako naj si sicer razlagamo, da v Ostrowu nimamo svojega tekmovalca, še posebno, ker tekmovanje ponuja naslov svetovnega prvaka tudi v klubskem razredu, torej z jadralnimi letali, ki so cenovno dostopna. Denimo, da bi Boris z velikim uspehom nastopil, mi pa bi se tolkli po prsih, kako izvrstne pilote imamo. Pravzaprav nam njegova odsotnost odpira nekaj vprašanj in na eno od njih nam je odgovoril že Taraniš. Med slovenskimi jadralci ni junaka, ki bi segel v denarnico in delno sofinanciral  svoj nastop v svetovnem jadralskem ringu. Morda prav zato, ker udarcev oziroma ogledala ne prenesemo?

Kdo ve, kje je resnica? Tudi razlaga, da smo še zmeraj vdani Habsburžanom, bi morda pripomogla k razlagi. Nekateri bi dejali, da je v Livnu letenje veliko bolj udobno, kajti, tako zagotavljajo mnogi, nam gre samo za užitek. Res je. Zatorej je treba poudariti, da tokrat ne govorimo o ljubiteljskem letenju, temveč o resnem tekmovalnem letenju, katerega izziv so, denimo, sprejeli hrvaški jadralci. V Sloveniji pa, če ne gre vzporedno s tekmovanjem za posel, je velika možnost, da na velikem tekmovanju ne bo nikogar. Morda je kdo tudi pomislil, da šport ni samo ščepec soli za na vrh dobrega biznisa, ampak da je še kaj več. Kolikor je te začimbe za hrvaške športnike in njihove spodbujevalce še preveč, jo je za Slovence premalo.