Naj poletni dan v zraku

(OPENSOARING, 25. junija 2018, besedilo Niko Slana, fotografije Ivan Žižek in Niko Slana)

Vrata ptujskega hangarja so se odprla pred sončnim vzhodom in zaprla kakšno uro po sončnem zahodu, tako kot se spodobi za ljudi iz dežele kurentov, ki po tradiciji priklicujejo več sonca v svojih znamenitih preoblekah in z gorjačo, na zimski sončev obrat. Tokrat so se z letenjem poveselili ob najdaljšem dnevu v letu oziroma prvem vikendu po njem. Vzletov, pristankov in jadranj je bilo v izobilju, dogodek pa je izrabil še Luka Žnidaršič, ki je na ptujskem travniku zbral mlade strokovnjake in jim nakazal nekaj poti, po katerih se bo v prihodnosti njegov FES še moral sprehoditi. Luka upa, da bo tudi na tem koncu Slovenije našel prihodnje sodelavce. (FB Niko Slana 24.06.2018)   K temu zapisu na FB bi lahko dodal še Gregorjevo statistiko:  »84  letov je bilo na vitlo,vseh skupaj pa 97. Zvečer smo prej nehali zaradi plohe.«

Ker je akcija ptujskih jadralnih pilotov v Sloveniji edinstvena in  tako kot tudi kurenti na nasprotnem polu enoletne sončeve poti skorajda nimajo konkurence, si lahko, s kančkom poganske žilice, razložim simbolni pomen akcije, pa čeprav mi je Gregor povedal, da podobno čutijo jadralni piloti tudi v drugih državah in svoje veselje nad najdaljšim dnevom v letu prav tako proslavijo s celodnevnim letenjem. A to sem preslišal, ker mi ustreza, in ptujski jadralni Stonehenge, čeprav brez kamnov in preklad, postavim na robu ravnine, ki sta jo tisočletja oblikovali reki Mura in Drava. V dobri uri jadranja z ASK13 sem se nagledal lepote pod seboj, z biserom starega mestnega jedra pod gradom, Pohorjem v daljavi in griči, ki zapirajo obzorja na jugu, da ne govorim o pogledu proti vzhodu, ki ga je Attila predirjal s svojimi konjeniki kot za šalo in, to je zagotovo, pustil nekaj genov v teh krajih.

Povsem neškodljivo razmišljanje bi  bilo, če bi pisal samo o tem, kako s(m)o uživali v svojem letu ali dveh, da so naključni obiskovalci in obiskovalke uživali v neznanski moči pospeška, ko je vitlist pritisnil na plin in je vlečna vrv zapela v zraku. Nekateri so imeli srečo, da so ujeli sončno energijo s tal in v dokaj močnih vzgornikih tudi jadrali. Sam se nisem mogel znebiti zarotniškega navdiha, kajti tudi kurenti niso kar tako, saj preganjajo urok zimske teme in hladu in zakaj ne bi podobno sporočilo prihajalo z jadralci tudi s Ptuja.

Razmišljal sem, kaj bi celodnevno jadralno letenje lahko še pomenilo? Da se fantje in redka dekleta preštejejo ob dnevu, ki je sledil senu kresne noči. Zato, ker so tukaj in ker delujejo, čeprav jim mečejo polena pod noge, s  tem ko jih omejujejo v njihovem okolju in jim dokazujejo, da so močnejši. Vse v imenu nekega nadnacionalnega posla. V resnici bi se morali uporabniki zračnega prostora med seboj pogovarjati, kako ustvariti ozračje simbioze. Gregor mi je nekoč dejal: »Ja, kako pa bodo ptiče prepričali, da bodo uporabljali transponderje? » Res, le kako jim bodo ptice odgovarjale na vprašanje o njihovi poziciji in višini, če pa imajo svoj sistem določanja položaja in se sporazumevajo po svoje? No, vendarle sem v pogovorih na travniku zaznal, da so znamenja prihajajočega boljšega medsebojnega razumevanja in sodelovanja.

Tej čudežni noči, po kateri se je sonce podalo na drugo stran in si bodo kurente kmalu sposodili na Novi Zelandiji, kjer ima Gregor že prijatelje, je sledil praznik Dan državnosti. Pravzaprav se lahko na pomemben poganski dan vprašam, koliko slovenskega značaja  sploh še ostaja v letalstvu? Aeroklubi so, to že lahko z gotovostjo trdim, tudi braniki nacionalnih barv.

O tem sem vedno bolj  prepričan in najbrž trije slovenski jadralci, ki so minulo zimo preživeli na Novi Zelandiji, niso slovenske trobojnice izobesili na svojem avtomobilu kar tako in tudi tokrat je niso na ptujskem letališču znova razvili po naključju. Ponosno so jo postavili na streho avtomobila za vleko vrvi vitla. Pravzaprav drobna gesta z velikim simbolnim pomenom. Nisem prepričan, da so se česa podobnega spomnili jadralci še na kakšnem drugem športnem letališču in s tem pokazali, kam spadajo.

In ko smo že pri Dnevu državnosti, sem naletel na drobno knjižico zgodovinarja in slovenskega razumnika dr. Janka Pleterskega, ki je bil doma tudi iz teh krajev, z naslovom Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini?  http://sms.zrc-sazu.si/Preklicati_revolucijo.html   

Na tem spletnem naslovu je objavljen celoten esej, ki posredno govori tudi o tem, zakaj smo lahko na Ptuju ves dan leteli, se pogovarjali v slovenskem jeziku in uživali v zraku svoje dežele.