Jadralno DP 2018 – prvaka Žorž in Pristavec

(OPENSOARING, 17. junija 2018, besedilo in fotografije Niko Slana)

Državno prvenstvo v jadralnem letenju 2018 je minilo, prvaka sta postala Boris Žorž v klubskem in Boštjan Pristavec (oba AK ALC Lesce) v odprtem razredu. Prihodnje leto se bo še komaj kdo spomnil, kdo sta bila najuspešnejša jadralca državnega prvenstva 2018. Prav zato me na takšnih in podobnih tekmovanjih zanima zgodba, torej pripovedna vsebina dogodka. Če me butne v čelo, da jo začutim, pa čeprav morda s tekmovanjem nima prav velike povezave, je prava. Zaporedje zapisanih dogodkov ni pomembno, kajti vselej je treba nekje začeti, kjer koli. Vsaka pripoved je samostojna in za pripovedovalca edina resnica.

Začnimo, denimo, pri Željku Roškarju, letošnjem državnem podprvaku. Predzadnji dan sem ga vprašal, kje je »zabluzil« izvrsten začetek tekmovanja. »Bilo je za znoret, eni so po radiu govorili, da severni veter ne drži, drugi pa, da se po južnih pobočjih ne da peljati in sem šel po dolini in tudi tam je bila katastrofa,« je bil jezen sam nase, ker se je izneveril svoji prislovični samostojnosti v razmišljanju. Njegovemu sledenju radijske zmede je bil vzrok za predčasen pristanek.  Zadnji dan se je vrnil s svojim miselnim vzorcem in odpeljal disciplino, kot se spodobi – za Roškarja. Izključil je sluh za čebljanje po radiu in odjadral, tako kot zna.

Naturščik (kot smo starejši jadralci), ki igra državno himno na kozarec, se ni pustil odgnati od korita s tekmovalnimi točkami – Albin Luin je jadral vsaj uro in pol na nekem delčku grebena nad Kriško planino, ki mu je velikodušno dovoljevala, da je ostajal v zraku, ko je večina jadralcev že sedela ob prigrizku in pivu na sklepni zabavi in je že pozabila, da se je pravkar končalo državno prvenstvo. Cirkus Luigi, tako smo mu nekoč pravili, ker je v Szatymazu na Madžarskem sestavljal svojega velikega LAK-12 LA in so vsi bežali od njega, da ne bi umrli po težo njegovih kril, pa je še kar jadral in po skoraj sedmih urah prijadral do cilja, ura je kazala 19 in 30 minut. Njegov jadralski partner Matija, s katerim imata skupaj letalo, ga je spremljal po mobiju in je povedal vsakomur, ki je šel mimo: »Ma oštja, pa Luigi je pravi Krašouc, ni kej, je mogu prit do cilja, je Krašouc …« ali tako nekako. Kajti inženir, ki se je vse življenje ukvarjal z natančnostjo, me bo zagotovo poučil, da nimam pojma, kaj je kraški dialekt in kaj vse paše v joto. Pa še res je.

Če bi me kdo kaj vprašal, bi dal deset točk za navdušujoče dogajanje v klubskem razredu, kjer je bilo vsem tako ali tako jasno, da Boris Žorž prvenstva ne more izgubiti, ker tekmuje na svojem dvorišču. Kakšna zmota! Aleš Fink (KAK Slovenj Gradec) in Aleš Kovač (AK Celje) nista pokazala spoštovanja do uveljavljenega domačina.

Žorž je iskal – vlekel navdih za svoje lete iz petnih žil, da ju je na koncu spravil v vrsto – za njegovim hrbtom, seveda.

Za vse tri je bila sreča, da Jani Stariha ni imel svojega tedna, oziroma, da je imel težave s hrbtom, da je zmagal takrat, ko nikomur od konkurentov ni uspelo priti do doma in disciplina ni bila priznana in morda še to, da je prav zadnji dan, kot da je zaspal na eni od obratnih točk in odpeljal še nekaj kilometrov v nasprotno smer od tiste, kamor bi moral obrniti. In ne nazadnje je predzadnji dan hotel pristati kar v Planici pri Jelku Grosu in mu čestitati za vzgonski veter, ki raste samo v tej dolini, čeprav ne spada niti v meteorologijo niti v pravopis. Vzgonski veter ga je vendarle rešil zunaj letališkega pristanka.

Nič manj herojski ni bil pristanek Marjana Mediča na južnem Tirolskem, v travi, ki je segala do popka in v strmini, ki se ji je s stavko že pred leti odpovedal sindikat lokalnih koscev. Njegov sin Urban, ki ga že nekaj let spremlja na tekmovanjih, je bil še kar vesel, ko je zvedel, kje je pristal oče, saj je upal, da bo vožnja na Tirolsko lep izlet. A ko je skoraj pred ciljem začel vleči prikolico v strmino po serpentinah, si je želel, da se na kakšnem ovinku ne bi zataknil za rob ceste. Inženir Marjan, ki je lep časa tudi predaval na fakulteti, je priznal, da je bila strmina, ki je iz zraka ni slutil, precej grozna. Na tej točki njegova pripoved izgubi natančnost in poslušalci nismo natančno vedeli ali je pristal ali tresnil ob tla, v vsakem primeru je bil čudež, da je letalo ostalo nepoškodovano. »Doma ga bom še v miru pregledal. Pristanek je bil trd, pritrdišče akumulatorja se je razmajalo …«  

Tistega dne, ko je Stariha tik pod seboj opazoval skakalni poligon v Planici, je v Ratečah pristal Avstralec Matthew Scutter. Na sklepni zabavi je sedel sam, slabe volje, žulil je neko čudno brezalkoholno pijačo in mrko gledal predse. A moram priznati, da sem občudoval njegovo brezkompromisno letenje v eni od disciplin, ko je bilo vreme bolj ko ne za vraga. Ko je bil povsem na dnu, se je na severnem pobočju Karavank pobral in bil na koncu še zmagovalec tega dne. Presenetljiva je bila Avstralčeva samozavest, ki je v teh hribih letel prvič in jih še nikoli prej ni videl.

Pomislil sem na slovenske jadralce, ki se v hribih počutijo nelagodno že ko samo slišijo zanje in zato niso prišli na prvenstvo. Kakšna razlika v primerjavi s Scutterjem. Ja. Vsi, ki bi lahko prišli, pa so raje ostali doma, so zamudili najboljši učni teden letenja v hribih, tudi zato ker sta imela Boris Žorž (vreme) in Andrej Kolar (taktika) slikovite in poučne brifinge. Če bi jih posneli na video, bi jih lahko koristno uporabili še mnogi.

Zadnji tekmovalni dan me je na drugem sedežu ASH25 zamenjal Ivo Šimenc, dvakratni evropski prvak v klubskem razredu, ki se je tekmovalnemu letenju odpovedal že pred leti, a si je zaželel znova občutiti zrak. Po pristanku je bil zadovoljen. »V enem samem letu sem doživel vse, kar tekmovanje ponuja. Tudi to, da naloge nisva opravila do konca,« je bil dobre volje, povedati pa je še treba, da je bil ASH25 brez motorja, saj je eden od ležajev dan pred tem razpadel.

Boris Žorž je bil zmage zelo vesel. Zatrjuje, da se jadralci lahko naučijo česa novega samo na tekmovanju. »Na enih dirkah se naučim več, kot v vsej sezoni med rekreativnim letenjem,« je dejal. Žal se letos ne bo udeležil svetovnega prvenstva v Ostrowu na Poljskem in tako izgubil možnost učenja na vrhunski ravni, čeprav se je za SP že prijavil. Navdušenje nad turnim smučanjem, ki smo ga občudovali na njegovem FB, se mu je maščevalo, kolenske križne vezi niso zdržale, tako da ga med prvenstvom čaka operacija kolena. Edini slovenski jadralec bo Luka Žnidaršič v Pribramu. »Svetovno prvenstvo je tako blizu, mi pa nimamo jadralcev, ki bi nastopali. Sramota!« je vzkliknil pri človek FES-a, ki se bo letos (2 julija) podal še na 2000 km dolgo krožno jadralsko preizkušnjo z naslovom Euroglide 2018.

Še bi lahko nizali zgodbe, saj ima vsak jadralec svoje. Andrej Kolar je pred vzletom zadnjega dne dejal, da je s tekmovanjem zelo zadovoljen: »Organizacija državnega prvenstva je združila moči v klubu, zdaj smo ekipa, ki lahko izpeljemo naslednje tekmovanje že jutri. Menim, da je letališče v Lescah, z dvema stezama, izjemno dobro za izpeljavo jadralnih tekmovanj. Če smo imeli na začetku še nekaj težav, pa smo na koncu vse izpeljali gladko, tako da smo bili vsi zadovoljni,« je povedal vodja tekmovanja.