(OPENSOARING, 31. maja 2018, besedilo in fotografije Niko Slana)
Včasih je dovolj, da tujec o tuji deželi ve kakšno malenkost in kakšno besedo. Tako kot je Mojca med slovenske jadralce v Szatymazu, analfabete za madžarski jezik, spustila frazo Hogy vagy? s katero si lahko nagovoril kogar koli ali se pogovarjal sam s seboj, Stariha se je nekoč na istem mestu proslavil s centralnoafriškim kengejem, za katerega nihče, razen njega, ni vedel kaj pomeni. In tako sem se v Rani in bližnjem mestu Louny oprijel znamenitega češkega filmskega režiserja Miloša Formana in njegovega filma z naslovom Lasky jedne plavolasky. Kajti Švejk in njegov U Kalicha v letališko okolje nista spadala.
Že v prvem lokalu Kafičku Papaničku je plavolasa točajka Martina na te besede burno reagirala, navdušeno se je razgovorila o Milošu in njegovem filmu, v katerem bi najbrž lahko mirno zamenjala glavno igralko Markesovo Zuzano. Sprejela je šalo in vprašala, če naj za ples na cesti naroči Formanove gasilce …
Fotograf pred Lunakom
Miloš Forman je za Čehe ikona in prav nič mu niso zamerili, da si jih je v omenjenem filmu sposodil in jih predstavil s šaljive strani. In ker so Čehi vsaj za polovico galaksije pred Slovenci v jadralnem letenju, je bilo pričakovano, da so bila na tekmovanju starodobnikov tudi dekleta. Opazil sem dve, ki sta tekmovali, zadnji dan je prišla še samozavestna žena upravnika letališča, potegnila iz hangarja znamenito Cobro, naslednico Foke 4 in Foke 5 in se še pred uradnim štartom potegnila v zrak in tam ostala do večera, čeprav so na tleh kolebali ali naj sploh sprožijo strel za sobotni tekmovalni dan.
Kitarista
Nekega večera se je pivniška zabava razvlekla prek polnoči, dva kitarista, od katerih je eden igral še na orglice, so držali pokonci družbo s petjem nam neznanih pesmi, a po tem, kako je druščino zabavala vsebina, sva z Ulfom, Nemcem iz Dresdna, lahko sklepala o čem pojejo. Tretji del pevskega tria je bila jadralka, ki ji niti imena ne vem, ker je tekmovala zunaj konkurence, a bili so neumorni. Druge jadralke na zabavi ni bilo. Čudno, sem si mislil, najbrž je prebrala napis ob točilnem pultu v klubski restavraciji, ki je žugal, da mlajšim od 18 let pijače ne točijo, a ga tako nihče ni opazil. Na to sem pomislil šele kasneje, ko sem na tekmovalnem seznamu videl, da Dvorak Jakub Markesova Zuzana spada med tiste, ki jim po pravilu ne bi smeli postreči. Najbrž se je raje umaknila z mislijo, da je za letenje pač bolje biti naspan.
Zuzana
Omenjeno galaktično prednost Čehov v jadralnem letenju potrjuje tudi mlada jadralka Markesova Zuzana. Kdaj pa smo na kakšnem slovenskem tekmovanju že imeli tako mladega tekmovalca, da niti ne govorim, da gre za dekle. Praviloma v Sloveniji spuščamo na tekmovanja mladeniče, ki to več niso. Gre za dvojno previdnost: pedagoško, ki je izgovor, da človek pri teh letih še ni dovolj zrel in izkušen za tekmovanje in najbrž še veliko bolj za letališki red, ki mu letalci pravijo »seniority«, da pač nekdo, ki se je šele dobro naučil leteti, ne more prehitevati po levi, pa če je še tako nadarjen. Kaj šele dekle. Celjani so tu morda malenkost spredaj.
Jadralka pred vzletom
Sicer pa so bili jadralci do svojih mlajših kolegic pozorni, še posebno takrat, ko je bilo treba pred vzletom vnesti nalogo v prenosni navigacijski pripomoček. Sicer pa so bila dekleta pri pripravi letal in pospravljanju enakovredna. Tudi kakršnih koli opazk nisem nikoli slišal od moških kolegov.
V Rani bo letos češko mladinsko državno prvenstvo. V naši deželi z mladinskimi tekmovanji nekako nimamo sreče, pa ne zato, ker ne bi bilo mladih jadralcev, pač pa zaradi omenjenih dveh razlogov in morda nezainteresiranosti. Koga? Sicer pa je nesmiselno primerjati češko in slovensko jadralno letenje – vsaj po množičnosti.
