Vrsar, Bloke, Pariz, Postojna

(OPENSOARING, 16. aprila 2018)

Letališče Vrsar so okupirali motorizirani jadralni padalci, 1. maja pa se začne sezona. Upravnik Rajko Tomašić, ki vodi letenje, se je spomnil mnogih slovenskih padalcev, posebno Braneta Hrasta in Draga Bunčiča in kar težko je dihal, ko je pripovedoval, koliko skokov so naredili vsak dan. »Odkar teh fantov več ni, se je vse spremenilo,« je še povedal. (FB Niko Slana, 15. aprila 2018)

Kako iz Vrsarja priti peš do letališča? Preprosto, dva- do trikrat vprašaš, kje je treba, izogneš se nekaj psom za vsak primer, na cesti ustaviš osamljenega voznika avtomobila, ki te usmeri. »Tam nekje boste naleteli na letališče,« je dejal mlad voznik, ki se je peljal mimo letališča, a ga ni opazil. Po desetih minutah hoje nič ne kaže, da je letališče že kaj bližje. V grmovju se pojavi človek s šparglji v rokah. »Ne, pojdite nazaj, od koder ste prišli,« pravi Škofjeločan, ki preživlja dolgčas z nabiranjem zelenih poganjkov za marendo.

Kam naj bi zavil ljubitelj letalstva, če je v Vrsarju, kot na letališče in takoj k starim letalom, ki jih v izrabljene podplate že rahlo žgečka visoka trava. Rajko Tomašič, vodja letenja, vljudno pove, da fotografiranje ni zaželeno, ker letalski muzej na prostem šele nastaja in je še neurejen. Kljub vsemu daje vtis, da se nekdo trudi in da ga vodi zbirateljska strast. Dva Turboleta, ki sta doživela tajfun, Mig neznane serije, ki ga je napadel cvetni prah, Čmelak v varovalni rumeni barvi brez elise, Cessna 150, 170 in še nekaj letal, ki so nekoč razveseljevala svoje lastnike v zraku in z inštrumenti pred nosom, a danes na tem mestu zevajo okrogle luknje. V stavbi na robu letališča je tabla, ki daje vedeti, da je nekoč dajala streho policistom. Stavba na letališču, s kontrolnim stolpom, je v slabem stanju, v njej je še zmeraj nekaj življenja. Kar sama pove, brez da bi jo vprašal, da spada k letališču, ker je ob vznožju dolgega oljčnega nasada precej utrujena vzletna steza.

Na kratek zapis na FB se najprej oglasi Miha Langus: »Rajko, legenda,« in doda nekaj smeškov, prometni pilot in modelar  Aleksander Sekirnik ga dopolni: »Na Rajka in letališče Vrsar imam lepe spomine. Pozdrav & hvala za prispevek.« Kako prijazno sporočilo!

Bolj temeljit je nekdanji vrhunski padalec  Brane Hrast: »Pa glej, Niko, veš, da se Rajko sploh ni postaral, morebiti je mal pridobil na kilogramih … lani sva se videla v Sečovljah,  za nekaj minut, po dvajsetih letih … halo. Ja, Vrsar je bil pojem … leta 1977,  ko smo dol skakali za Jadranski pokal in še ni bilo asfaltne steze ampak dobesedno njiva. Ostali so lepi spomini, ko smo skakali na Koversado, na nudistično plažo. Marsikaj se je dogajalo, fajn smo se imeli, nikoli več …»

Ja, moram pogledat, če april ni morda mesec, ki je namenjen zgodovini letalstva. Že na Blokah je Peter Hribar silovito butnil v zgodovino in v vlogo svojega strica Rada z gradu Strmol, ene od sramot slovenske zgodovine, ki je bil baje tudi predvojni predsednik slovenskih letalcev in lastnik vsaj dveh letal, povedal je zgodbo Saša Kneza, ki je iz zapuščine novinarja Zorana Jerina  izbrskal in rešil načrte za letalo Minima, ki je bilo tudi v lasti omenjenega nesrečnika. Njegova žena  Ksenija Hribar, bolj znana po tem, da se je po predvojni Ljubljani sprehajala s krokodilčkom na vrvici, je bila prav tako pilotka. »Letela je malo, ampak je bila hudičevo dobra letalka,« smo slišali. Joj, kaj vse bo treba še raziskati, čeprav je marsikaj o slovenski letalski zgodovini že napisano.

Na koncu je iz Pariza priletelo nekaj fotografij Matjaža Slane iz letalskega muzeja na letališču Le Bourget, v katerem ni manjkalo jadralnih letal. Brez njih ne gre niti v Franciji.

 

V Sloveniji smo skromni, nekaj malega, a dobro vidnega, je na Brniku, še več v hangarju Franca Jakliča-Jake in njegovega sina na letališču v Postojni, a je bolj ali manj skrito očem. Najbrž se še kje skriva kakšen letalski okostnjak, ki ga božajo le še pogledi letalskih zanesenjakov.