(OPENSOARING, 9. februarja 2018, Niko Slana, foto: osebni arhiv L. Mesariča in Karla Čeča, Janez Pukšič)
Časnik Delo je 6. februarja 2018 predstavil zanimiv zapis ob 110-letnici Telovadnega društva Tabor in 90-letnici njihovega telovadnega doma Tabor v Ljubljani, hkrati pa smo zastrigli z ušesi jadralni piloti, saj je bila med slikovnim gradivom tudi izjemna črno-bela fotografija telovadca v drži moške lastovke. Na njej ni nihče drug kot Leon Mesarič (84), nekoč obetaven tekmovalec, ki ga je na njegovi vzpenjajoči se telovadni poti zaustavila poškodba ramena in prav zato se je kasneje začel ukvarjati z jadralnim letenjem v Lescah.
Kot smo lahko prebrali, je Leon, ki je bil sicer doma iz Maribora, kot dijak srednje tehniške šole v Ljubljani, leta 1948 vpisal h telovadcem. Hitro je napredoval, bil je v tekmovalnem vrhu in v članski vrsti, ki sta jo vodila nekdanja predvojna telovadna olimpijca in mecena Stane Derganc in Stane Vidmar. Leta 1950 je z mladinsko ekipo v Splitu osvojil naslov državnih prvakov. Leta 1952, ko se je zaposlil v TAM-u (Maribor) in oblekel dres TVD Partizan Železničar, je postal prvak med člani in z ekipo. Sanjal je o nastopu na svetovnem prvenstvu v gimnastiki in na olimpijskih igrah v Rimu, a poškodba je opravila svoje. Leta 1954 se je vrnil v Ljubljano, na študij metalurgije. Med študijem se je znova vključil v športni utrip TVD Partizan Tabor v Ljubljani. Savo Bensa, gospodar veličastne stavbe na Taboru, ki je stanoval v zgornjem nadstropju, mu je odstopil sobo, Leon pa je uslugo odslužil kot vodnik deških in mladinskih telovadnih vrst. Ob študiju je mimogrede končal še Srednjo baletno šolo in tako je prevzel še vadbo za telovadke. Od Tabora se je poslovil leta 1960, ko je diplomiral in se zaposlil v Železarni Jesenice. »Tabor mi je bil kot drugi dom in nam je omogočil celo ogled mnogoboja na olimpijskih igrah v Rimu. To je bilo res nekaj posebnega v tistih časih,« je povedal Leon, ki še danes na Osnovni šoli Toneta Čufarja na Jesenicah skrbi za gimnastično dejavnost.
Tam, kjer se v Delovem zapisu konča telovadna zgodba Leona Mesariča, se začne letalska v AK ALC Lesce. Kot eden od ljudi, ki so bili v vodstvu Železarne na Jesenicah, je članom omogočil, da so podirali šamotne obloge v ugaslih pečeh in s svojim precej težaškim delom poskrbeli, da je ALC lahko kupoval jadralna letala. To so bila »zlata« leta gorenjskega aerokluba. In ker ima vsaka pravljica svoj konec, se je z novo državo Slovenijo izgubila možnost zaslužka v Železarni. Vendar za Leona Mesariča to še ni bil konec. Film mu je »počil« ko je vodstvo aerokluba vsa svoja jadralna letala prenesla na Občino Radovljica, misleč, da so s tem naredili nekaj dobrega za ALC – češ, da bo občina prevzela nekaj finančnih obveznosti kluba. V tistem obdobju je postal predsednik ALC znan politik in ko je odšel, je prišel za njim znan jadralec. A eno je jadrati, drugo pa je politika, čeprav je bil v igri samo klub v občinskem zverinjaku. Z daritvijo letal se ni zgodilo nič pričakovanega, nasprotno, klub se je za svoja letala obrisal pod nosom. Leon je še enkrat, v svojem najbolj ustvarjalnem življenju, doživel poškodbo, tokrat ne ramena ampak duha. Dokončno se je odpovedal vsem funkcijam v klubu. Pa ne samo to. Za vselej je odšel iz jadralnega letenja. Iz gimnastike nikoli.
Kaj nam to pove o Leonu? Prepričan sem, da je bil velik poštenjak, pravzaprav idealist in njegova prva ljubezen je bila telovadba, še iz časov, ko besede gimnastika sploh niso poznali. Leonova zgodba pripoveduje, da adrenalin ni gonilo človekove dejavnosti, ampak etična merila, ki si jih je ustvaril s svojim delovanjem na polju svobode duha.
Mimogrede, za 80. rojstni dan ga je na jadranje z ASH 25 povabil Karel Čeč, ki je nekoč tudi sam razbijal peči v železarni (na fotografiji je v sredini). Leon je bil darila vesel, ne vemo pa, kaj je še povedal o tistih norih časih, ko je ena politična smer zamenjala drugo, jadralcem, ki so vodili klub, pa ni bilo takoj jasno, da novo okolje ne bo sprejelo njihovega razmišljanja. »Mislim, da je Leon, skupaj z Jožo Kusom, veliko naredil za klub. Drugi časi, drugi cilji in druga morala,« je dejal Karel.