(OPENSOARING, 19.januar 2018, foto B. Pristavec)
Naloga 4. tekmovalnega dne je bila trasirana tako, da je skrivala dve večji zanki. Prva je bila med prvo in drugo točko (Trucha – Bronce), kjer se je bilo treba za hitro nadaljevanje iz področja nizkega reliefa (2300 m) povzpeti vsaj na dobrih 3800 m in tako nadaljevati let ob pobočjih 4000 m visokih Andov. To področje mi je bilo znano in tako nisem bil povsem »nepopisan list papirja«.
Povsem drugačna zgodba je bila druga stranica, med točkama Bronce in Inca Lake. Pri oziranju na konkurenco je bilo jasno, da se je približno polovica tekmovalcev odločila za krajšo, vendar nekoliko tvegano odločitev. Tvegano predvsem zaradi kakšnih 35 km dolge doline, ki se na koncu konča z ledenikom v osrčju masiva visokega čez 5000 m. Torej je bilo potrebno nekaj poguma in sreče, saj bi se prav lahko zgodilo, da bi bil na koncu 35 km doline prelaz zaprt – v smislu, da se ne da povzpeti dovolj visoko, vsaj 4800 m+ ali pa, da je preprosto v oblakih, kar onemogoči prečenje in pomeni vračanje nazaj in naokoli (70 km).
Visoko in še višje……
Očitno so nam bili tisti zgoraj naklonjeni in so nam omogočili izpeljavo nekoliko tvegane odločitve. Baza sicer raztrganih oblakov, ob občasnih snežnih plohah, se je v smeri prelaza dvigala, kar je za nas pomenilo uspešen prelet prelaza in gledano tekmovalno nalogo občutno krajšo pot, predvsem pa velik kapital v smislu višine za nadaljevanje leta proti jezeru in točki Inca Lake. Prav ta segment današnje naloge je, kot se je kasneje izkazalo, odločal o zmagovalcu in zgornje uvrščenih na lestvici.
Verjetno nisem bil edini, ki je vse do prelaza precej pozorno spremljal domačina Reneja Vidala. Kakšnih pet kilometrov pred prelazom mi je, na snežnih površinah in v osrčju mogočnih ledenikov, kmalu ušel iz vidnega polja.
Brez pretirane slabe volje sem po prečenju prelaza lažje zadihal in na lagodni višini (5100 m+) dvignil rep in se prek točke Inca Lake usmeril proti jugu, do naslednje Rio Colorado.
Ta del je do cilja, prek preostalih treh točk, predstavljal približno 170 km poti z enim samim vprašanjem, kako najti pravo pot in trenutno višino pretopiti v čim večjo hitrost. Moja odločitev je slonela na iskanju krajše poti in enakomerno hitrega letenja (od 180 do 200 km/h) nad še vedno ugodno orientiranim reliefom, kjer je čim boljše neto dviganje zraka. Konkurenca se je odpravila do naslednje točke, kot sem videl kasneje na SeeYou, precej bolj na okoli, po višjih grebenih. Sam sem torej stavil na dolet na predzadnjo točko Emblase La Gloria na višino 1700 m. Od tam pa do cilja (približno 55 km) je potem, čeprav razmeroma nizko, možno izvesti izjemno hiter dolet na pobočniku.
Napredovanje se začne spodaj
Izkazalo se je, da je bila moja odločitev dobra, saj sem bil na tem delu naloge med najhitrejšimi, vendar vseeno za kanček prekratek, da bi se vmešal v boj za zmago. Na koncu sem prečkal cilj kot peti in 5 točk je bilo na mojem kontu. Do konca sta še dva dneva s solidno vremensko napovedjo.
http://www.sgp.aero/finals2017/results-sgp/results.aspx?contestID=28632
