(OPENSOARING, 27. decembra 2017, zapisal Niko Slana, foto: arhiv A. Drobun)
ANDREJ V ELEMENTU – ŠROA
A lahko zapis na FB zadene v živo? Ob letošnjem Božiču mi je takega, ki mi je potegnil ročno, poslal Rok Drobun, mladi jadralec iz Lesc. Že leta 2011 ga je na FB postavil njegov oče Andrej, ki ga ni več (7.1. 1957 – 3. 10. 2016), ob pogledu nanj pa sem doživel več, kot prenese javnost, pa čeprav sva bila samo klubska kolega.
Andrej Drobun
Zapis na FB je bil v Andrejevem slogu. Kratek, a je o tistem obdobju povedal vse. Fotografija, ob kateri se nihče ne bi zaustavil, je zame vredna več kot reportaža, ne samo zato, ker sem nanjo že pozabil, pač pa me spominja na moj najbolj izgubljeni jadralni dan na jugoslovanskem državnem prvenstvu leta 1982 in Andrejevo smelosti, ko me je s Citabrio »cuknil« približno 100 km od matičnega letališča, čeprav sem mu svoj položaj samo nakazal. Približeval se je visoko in ko sva se ujela na radijski zvezi, je bilo vse urejeno, čeprav pristanek ni bil preprost. Nedvomno je res, da je iz tistega državnega ostalo v spominu le nekaj utrinkov, a ta, ki ga omenja Andrej, je zagotovo najmočnejši. Priznam, tudi zaradi njegove fotografije in skopih besed, ki potrjujejo avtentičnost.
Zgodba iz Šida Andrej in Niko
Zapis na FB je natančen
Andrej: »Leto sem pozabil, dogodka ne. Nekje bogu za hrbtom, najmanj 10 km od najbližjega kolovoza, smo se znašli štirje: dve letali in dva človeka. Slikano s timerjem, fotič nabit na kol. Približna lokacija je bila 15 km NE od mesta Šid, Srbija. Menda je bilo zadnje leto, ko je bilo še dovoljeno izvenletališko pristajanje s ciljem vleke jadralnega letala.«
Komentarji so bili primerni
Miloš Moretti, s katerim sta z Andrejem letela na Galebu, je pripisal: » …a to je bilo 70 let nazaj … mater, ti pa Rusjan sta legendi… :-))))))«
Marko Dežman, z velikim točenim v roki, se zanima: »A je to Niko Slana zraven tebe??«
Andrej: »Ja, Niko je. Z njim sva imela kar nekaj zanimivih štorij v zelo podobni zasedbi – Cirrus Std. + Pa-18 ali pa Utva-75, pa on, pa jaz. Ena dva vzleta z njive, pa en nočni pristanek v Celju, pa morebiti še kaj, malo manj vznemirljivega.«
Miloš Moretti: »… a sta z Rusjanom letela formacijo nad Kalemegdanom?«
Andrej, ki na zunaj ni nikoli kazal velike zadrege, svojemu letalskemu učitelju na Galebu, ki je znan po svojem humorju, odbrenka, kod da že od nekdaj igra v njegovi skupini: »Ja, ampak to je bilo ene 6, 7 let prej :-)«
Miloš doda: » … potem z bratoma Wright …«
Kdo je najvišje – Andrej
Ne vem sicer zakaj Andreja, ki je imel za seboj lepe letalske izkušnje in dobro roko za letenje, ki se mu ni bilo treba sramovati ničesar polomljenega v letalstvu. V nekem svojem kratkem obdobju je bil v Lescah vodja letenja, Viktor Bečan – Som je bil takrat mehanik. Kasneje pa je redkeje prihajal v Lesce. Včasih se je samo za trenutek pokazal na klopci pod restavracijo. Morda je težko gledal mladince, ki so se učili tega, kar je on že pozabil. Morda mu je finančni minister kaj namignil ali pa je imel težave z zdravjem. Verjetno je tudi, da se ni želel več spominjati svojega svetlega obdobja, ki ga je zaznamovalo tako močno, da je v njem ostalo za zmeraj. Le kako se je spomnil, da je fotografija nastala v bližini Šida?
Pristanek, še bolj pa vzlet v zapregi, na stezi, ki sploh ni bila steza ampak od škropiva ožgana trava in s kolesnicami traktorja poteptana tla, ki že dolgo niso občutila letalskih gum, sta bila zanimiva. Ogledovala sva si ovire, ki jih bova začutila prav kmalu pod ritjo in dolgo vrsto topolov, ki so kazali smer vzleta. Drevesa so bila precej rogovilasta in tudi listov ni bilo v izobilju. Kot bi bila zapuščena in komaj čakajo na kakšen obisk iz zraka. »Če se ne bo izšlo, bom odpel,« mi je dejal, »ti pa poskrbi zase, kot veš in znaš.« Ampak, Andreju sem zaupal in kot zmeraj sva se mimo tistih visokih topolov privlekla na dostojno višino …
Prva postaja letališče Ljubljana Polje
Tudi zgodba z nočnim pristankom je bila za Andreja z Utvo-75 in zame v malem Cirrusu razburljiva preizkušnja. Takrat je bila samoumevna, tako, da se po pristanku o tem sploh nisva pogovarjala. Danes vem, da se takrat, ko vse teče preveč gladko, kdaj tudi kaj zalomi …
Ko po milosti usode preživiš to in ono norost, se po desetletjih zazdi, da morda kaj od vsega, kar si doživel, sploh ni res. Na davne dogodke pade senca pozabe in lasten dvom. Ne veš več, katero leto se je dogajalo, s katerim letalom si letel, skoraj nobeno dejstvo ni več oprijemljivo. Morda bi v svoji letalski knjižici še našel lete z republiškega prvenstva v jadralnem letenju v Celju. Pogosto tudi ni nikogar več, s katerim bi se o tem lahko pogovarjal. Zato o marsikateri zadevi več ne govorim, ker se zdi pripoved, ki jo vlečeš iz pozabe, nepotrebna in neresnična. Če o zgodbi dolgo ne razpredaš na glas, nimaš več ključnih in vnaprej naučenih besed, s katerimi bi gladko podpiral pripoved. Začneš jih iskati, poslušalcu se lahko kaj hitro zazdi, da je vse izmišljeno.
Ena od teh norih zgodb pri kateri je sodeloval tudi Andrej in v katero resničnost sem se ujel po lastni neumnosti, se je zgodila med Ptujem in Celjem. Veliko kasneje mi je postalo jasno, da sem se izvlekel samo zaradi prisebnosti takratnega celjskega upravnika Petra Karnerja.
Z Galebom
Po malem sem na prigodo že pozabil, če me ne bi nanjo spomnil ptujski jadralec Iztok Žagar, po tem ko sva se ga, denimo, da je to bilo leta 2015 na njegovem letališču na Ptuju, kar pošteno podložila s pivom. Prisoten sem bil na pomembnem pikniku – le kateri piknik ni pomemben -, ki so ga pripravili ptujski začetniki v zahvalo učiteljem jadralnega letenja, da so jih pripeljali do dovoljenja za pilota jadralnega letala. Iztok, ki vselej zažari, ko spregovori o jadralnem letenju, je bil pomemben člen zabave, saj je kot učitelj jadralnega letenja z učenci tu in tam opravil kakšen let, malo za svojo dušo in tudi zato, da je razbremenil Gregorja Petroviča. Takrat, pred mnogimi leti, je bil udeleženec tistega republiškega tekmovanja in dogodka, o katerem pišem.
»A se še spomniš tistega tvojega nočnega pristanka v Celju? Ne bom ga pozabil, takrat se mi je zdel nepojmljiv!« Iztokov nagovor me je kar dvignil v zrak. To, da sem naletel na nekoga, ki se tega še spominja, se mi je zdelo prijetno naključje, ki je obledeli zgodbi vrnilo življenje. In še to je bilo pomembno, da jo je na dan privlekel nekdo drug. Je že moralo biti nekaj na tistem pristanku v temi.
Bolj od vsega sem želel slišati, kaj bo povedal Iztok. Govoril je, kot da se je vse dogajalo včeraj. »Po radiu smo spremljali tvoj prihod v šolski krog, čeprav je bila že popolna tema. Avtomobili s prižganimi žarometi, po trije na vsaki strani pristajalne steze, so stali in kazali smer pristanka. Potem pa se je iz teme nenadoma prikazalo letalo. Nikoli več nisem videl kaj podobnega. V svetlobi žarometov se je prikazalo iz niča,« je pripovedoval, jaz pa sem ga poslušal z odprtimi usti, kot da ne bi bil poleg, kot da ne bi sedel v tistem letalu iz teme. Ja, Iztok je bil eden od igralcev v tem hazardu. Če bi bil zadnji v vrsti, bi temo občutil on. Moram priznati, da sem bil Iztokovih spominov bolj vesel kot ražnja in piva. Ker sem zgodbo z Andrejem Drobunom, vlečnim pilotom, rešil iz pozabe.
Kaj se je takrat sploh dogajalo? Tisti tekmovalni dan je moral biti zanič, tako kot sem bil zanič kot tekmovalec tudi sam. Nekateri smo tekmovalno disciplino končali na ptujskem letališču in ker je bilo letalsko gorivo še poceni, za tekmovalce zastonj, so nas v Celje potegnili kar z Utvo. Za vrnitev z aerovleko smo bili še trije – leški Tone, ptujski Iztok in jaz, neumorni vlačilec pa je bil Andrej Drobun. Tako kot so bila postavljena letala, takšen je bil vrstni red. Prvi je bil na vrsti Iztok, čez kakšno uro se je priklopil Tone, čeprav bi moral biti po logiki zadnji, ker je pristal zadnji. Na koncu, ko se je že mračilo, so na vrv pripeli še mojega st. cirrusa.
Bežno se še spomnim, da smo se pred vzletom še pogovarjali ali bo v Celju še dovolj svetlobe za pristanek. A če je bilo treba v zrak, ni bilo nikoli dovolj razsodnosti, nikakor se ne bi odpovedal vleki po zraku, saj mi vožnja po tleh ni dišala.
»Bo že nekako,« smo si dopovedovali, brez kančka skrbi, češ, kaj pa je tako posebnega, če je treba pristati v mraku. Popolne teme si nisem predstavljal. Če pa je bil v vlečnem letalu Andrej, pa sploh ni bilo več dvoma. Pripravljen je bil za vse drobne norčije, ki se na začetku sploh ne zdijo norčije.
Pilot pred menoj je že kmalu prižgal pozicijske luči, sam pa sem začutil rahlo zaskrbljenost. Tal pod seboj že nekaj minut nisem videl, Slovenske Konjice so bile že v lučkah. Vsako minuto leta v zapregi je bila vidljivost slabša. Pogled sem prilepil na obris vlečnega letala, saj je bilo zahodno obzorje še dokaj svetlo. Tolažil sem se, da me bo Andrej potegnil natančno nad letališče, od tam pa se bom že spustil na tla. Nekaj kilometrov pred letališčem se je Andrej zazibal na krilih, hkrati mi je ukazal, naj se odpnem, dodal je plin in izginil v temi. Na hitro mi je še dejal: »Saj vidiš, kam moraš pristati?« in luči njegove Utve so se izgubile med množico drugih luči na tleh. Držal sem smer, ki sva jo imela in se prepustil usodi. Ko naj bi bil v bližini letališča, me je poklical Peter.
»A vidiš letališče?«
»Ne, ničesar ne vidim,« sem mu odgovoril, čeprav sem se trudil, da bi razvozlal, kje naj bi bilo letališče. Če bi bil Levec moje domače letališče, bi se morda znašel. Morda.
»Ugašamo in prižigamo luč na hangarju. A jo vidiš,« mi je upravnik ponudil drugo možnost. Tudi z utripajočo lučjo nisem imel sreče. Rumene brlivke v slemenu hangarja nisem opazil. Bolj kot sem zijal na tla, bolj zmedena je bila moja predstava o položaju letališča. Takrat v letalih nismo imeli kaj podobnega, kot so sodobni inštrumenti. Najprej sem pomislil, da bi lahko bilo letališče velika črna praznina brez svetlobe, a mi je bilo kmalu jasno, da so spodaj hmeljišča. Če bi bilo letališče, bi videl luči od hangarja in od stavb, ki so poleg. Dopovedoval sem si, da si ne smem privoščiti panike, čeprav mi na višini približno 500 m še ni bilo jasno, kako se bom privlekel do pristanka. Danes vem, da je bilo dobro, da se je vse to dogajalo v letu naravnost.
»Cirrus 97, me slišiš. Ob stezo bomo postavili avtomobile, ki bodo prižigali in ugašali luči,« me je razveselil vodja reševanja. Teh luči pa res ne bi smel zgrešiti, razen, če bi rinil v povsem napačno smer. O tej možnosti nisem razmišljal.
»Jih vidiš?« je sledilo Petrovo vprašanje. V njegovem glasu ni bilo nervoze. Razveselil sem se Petrovega pripomočka za nočni pristanek, predvsem pa sem si oddahnil.
»Cirrus, kje si? Pazi na hitrost!« me je opominjal vsakih nekaj sekund. Bil sem samozavesten, hitrost sem uravnaval po zvoku letala in tudi s pristankom nisem imel težav. Vse je potekalo, kot nekaj najbolj vsakdanjega, kot bi to nalogo vsi, jaz v letalu in oni na tleh, skupaj opravili že večkrat.
Pospravili smo letalo, kasneje se je prikazal še Andrej. Lopnil me je po hrbtu: »Gremo na pivo.« O svojih dveh pristankih v temi se nisva pogovarjala. Ker sva o tem vse vedela, seveda vsak o svojem.
Andreja je vleklo poklicno letalstvo. Čeprav je bil rojen za letenje, pa bi lahko trdili, da so se na njegovi letalski poti pogosto pojavljala polena. V klubu ni bil član elite, ki je na vseh ravneh napredovala brez večjih težav, zaradi svojih podedovanih ideoloških temeljev in tudi zato, ker je obračal jezik drugače, kot so si to želeli tisti, ki so odločali o letenju. Ko se mu je zdelo, da bo vendarle zajahal pravega konja v ZDA, se je zgodil 11. september in najbrž je bilo naključnih malenkosti, ki sploh niso bila naključna, še veliko.
Prav zato je bil zelo vesel sina Roka, ki se je lotil jadralnega letenja.
