Joseph Sutter – Jože Suhadolc 1921 – 2016

(OPENSOARING, 1. septembra 2016, Milan Korbar)

 

V sredo zjutraj je bilo prvo sporočilo, ki smo ga letalski navdušenci prebrali na naših naslovih: »Umrl je oče Boeinga B747 Joseph Sutter«. Od nas se je poslovil v 96. letu starosti inženir letalske stroke, katerega videnje in izumiteljska žilica je v sodobno letalstvo prinesla niz vrhunskih rešitev.

Ray Conner, izvršni direktor družbe Boeing, je v sporočilu ob Sutterjevi smrti zapisal: »Joe je živel izjemno življenje, bil je navdih ne le nam pri Boeingu, ampak celotni industriji zračnega prometa. Poosebljal je strast, iznajdljivost in odličnost, s čimer so Boeingova letala postala merilo za kakovost po vsem svetu«.

Joe (Joseph) Sutter se je rodil 21. marca 1921. Bil je potomec prvega rodu slovenskega priseljevanja v ZDA. Zlata mrzlica je njegovega očeta Franca Suhadolca zvabila v novi svet, ko se je pri 17-letih z Dobrove pri Ljubljani izselil v ZDA. Najprej je delal v rudnikih na Aljaski. Bil je uspešen zlatokop, ustanovil je podjetje za predelavo mesnih izdelkov, kasneje pa se je poročil in se ustalil v Seattlu. Družina je živela v bližini tovarne letal Boeing. Joe je že od otroških let občudoval letala in vse, kar je povezano z njimi. Bil je nadarjen za matematiko, zato je študiral letalsko inženirstvo. Ker pa družina ni bila posebno premožna, si je Joe šolnino za študij na University of Washington zaslužil z delom v proizvodnji letal in letalskih delov v bližnjem Boeingu. Tam se je po študiju tudi zaposlil.
Sodeloval je pri razvoju praktično vseh letal, ki so prihajala iz proizvodnje tovarne Boeing : od modela 367-80, znanega kot dash 80 in njegovih naslednikov B707, B720, B727 tja do danes najštevilneje izdelanega B737, nekoč poimenovanem tudi »baby boeing«, pri katerem je v sodelovanju z njegovim konstruktorjem, tudi znanim Boeingovim strokovnjakom Jackom Steinerjem je pri razvoju B737, leta 1965 sprejel pomembno odločitev o namestitvi motorjev pod krilo letala.

V nekajletnem sodelovanju pri razvoju naštetih modelov in s tem vzpenjanjem po poklicni lestvici, je bil ob odločitvi za gradnjo za tisti čas največjega potniškega letala B 747 imenovan za vodjo celotnega projekta, pri nas bi njegovo vlogo poimenovali glavni konstruktor letala, saj je vodil delo zelo visokega števila načrtovalnih inženirjev, kar 4500 jih je bilo, saj se v tistih letih še niso uporabljali računalniki in načrtovalni programi, tako, kot se je to zgodilo že nekaj let kasneje.
Novo veliko letalo, ki je v širokem trupu med vrstami sedežev imelo dva vzdolžna prehoda, je že kmalu postalo velika uspešnica, imenovana z vzdevkom »jumbo jet«. To ime je bilo načrtovalcem in potnikom tako všečno, da so ga začeli uporabljati po vsemu svetu za letala s 6-metrskim trupom in dvema prehodoma podolgem. Uspešnica je tudi danes, saj ga po sedeminštiridesetih letih od prvega leta še vedno izdelujejo. Tako je skoraj v vsakem trenutku v zraku še vedno okrog stopetdeset letal te vrste.

Za dosežke na področju letalstva je prejel več priznanj. Med njimi tudi ameriško nacionalno medaljo za dosežke na področju tehnologije in inovacij, ki mu jo je leta 1985 podelil tedanji predsednik ZDA Ronald Reagan. Leta 1986 se je upokojil, vendar je s svojimi izkušnjami še naprej ostal sodelavec in svetovalec pri razvoju novih letal. Ray Conner je zapisal: »Nato je osivel in se gibal nekoliko počasneje, a vedno imel iskrico v očeh, oster um ter predanost letalski inovaciji in družbi Boeing«. Boeing je ob njegovem 90. rojstnem dnevu po njem poimenoval glavno inženirsko stavbo oddelka za potniška letala.

Slovenci smo se prav zavedli njegove vrednosti šele po tistem, ko je v organizaciji Fakultete za strojništvo Univerze Ljubljana, na povabilo Adrie Airways in ob sodelovanju družbe Boeing, 24. septembra 2002 s predavanjem »Od ideje do resničnosti« navdušil občinstvo. Več kot tristo se nas je takrat zbralo in zanimanje po končanem predavanju se je nadaljevalo v spontanem druženju z obiskovalci. Večini je ostalo v spominu prisrčno srečanje z Marjano Dežnak, ki je bila takrat pilotka na B747. »Čudovito letalo ste naredili, saj ga lahko upravljam tudi jaz,« je dejala.

»Joe nas je prvič obiskal v AMS-Flightu 26. septembra 2002. Zdel se mi je skromen in preprost možakar. Po predavanju na Strojni fakulteti, ko je odgovarjal na vprašanja slušateljev, sem ga povabil, da si ogleda takrat edino proizvodnjo jadralnih letal v Sloveniji. Z veseljem se je odzval vabilu in bil je navdušen, ko je ugotovil, da smo krila delali v celoti iz karbona, z vakumiranjem in še s toplotno obdelavo v peči. Zadevo je pospremil z besedami, »No, shit, that is the same as we are doing winglets at Boeing for our 737. .«

Ponudil nam je sodelovanje z Boeingom, v AMS-Flightu naj bi izdelali kompozitni del krilnega zavihka, ostalo pa nato končali v tovarni. Edina zahteva, ki jo je imel Boeing do AMS-Flighta je bila, da se dogovorimo z državo, da nam stoji ob strani z garancijo nadzora porabe strateškega materiala, ki se ga vgrajuje v krilni zavihek. Takratni gospodarski minister, po letnici lahko sklepate, kdo je bil, ni imel časa za pogovore, njegovemu sekretarju pa se ni sanjalo, kaj bi Boeing želel in tako smo se Slovenci obrisali pod nosom za lepo priložnost, ki bi nam jo omogočil Joe, alfa in omega sodobnega Boeinga.«

Julija 2006 mu je Univerza v Novi Gorici podelila častni doktorat. Takrat je tudi obiskal tovarno letal Pipistrel v Ajdovščini. Ob tej priliki je zaposlenim večkrat omenil svoj pogled v prihodnost: »Znanje je tisto, kar je potrebno za nadaljnji razvoj človeštva«.

Jože je bil velik človek plemenitega duha in ostrega uma. Po ženini smrti je več let zapored preživel po mesec dni v Sloveniji, pri sorodnikih na Dobrovi pri Ljubljani. Z veseljem se je družil z vsemi in se tudi sproščeno pogovarjal. O tem bi lahko kaj več povedala tudi kapitana Marjan Bizjan in Lado Stopar, saj je tudi njega obiskal na njegovem dvoru vrh Zaplaza na Dolenjskem.