(OIPENSOARING, 23. septembra 2018, foto Niko Slana)
Kaj pomeni 90 let dejavnosti, denimo, za AK Celje, za klub izjemnih ljudi, ki so bili predani letalstvu in še danes živijo zanj? (FB Opensoaring 22.09.2018)
Pravzaprav je zgoraj zapisano lahko samo fraza, a za AK Celje to drži. Kdo so izjemni ljudje? Našteli bi lahko marsikoga, a v današnjem svetu, ko z velikimi zamahi onesnažujemo svet, smo se pri Opensoaringu razveselili zapisa v Delu (12. september 2018) z naslovom »Družina Peperko na počitnicah s poslanstvom,« v katerem že v podnaslovu opredeljujejo vsebino: »Očistimo svet 2018. Cilj družinskega potovanja sta bila pot in ozaveščanje o načinu življenja brez odpadkov.«
Bina Rosa Peperko in oče Miha
To na prvi pogled res nima velike povezave z jadralnim letenjem, a ker so mama Nuša, oče Miha ter Bina Rosa in Jaroš prisotni na mnogih jadralnih tekmovanjih, smo pričakovali, da se bodo jadralci nad zapisom v Delu navdušili ali pa vsaj potrdili, da je razmišljanje mame in očeta v svetovnem trendu, kajti ni daleč čas, ko se bomo zjutraj zbudili in se zgrozili zaradi smeti, ki smo jih ustvari in jih kot porabniki vsak dan kopičimo, s tem da kupujemo izdelke v plastični embalaži. Seveda tudi jadralci pripomoremo, da je svet grši in grši. Samo zato, ker do tega problema nismo vzpostavili dejavne drže. Imamo svoje jadralno letenje in se nam zdi, da smo vzvišeni nad vsem, kar nas obkroža, plastično posodo za jutranji jogurt pa dan za dnem vržemo nekam, samo da je več ne vidimo. S tem se naj ukvarjajo drugi, nas to ne zanima, ker smo jogurt vendar plačali.
Res je, plačali smo ga, a smo obenem vstopili v projekt totalnega onesnaženja sveta. Družina Peperko se je takemu sistemu uprla. A prepričani smo, da je tudi med jadralci veliko ljudi, ki razmišljajo tako kot Nuša in Miha in kot bosta v nadaljevanju tudi njuna potomca Bina Rosa in Jaroš. O tem problemu se je treba pogovarjati, promovirati je treba dobro prakso in včasih tudi kaj narediti v tej smeri.
Nuša in Miha
»Seveda, tako ravnamo v razumnih okvirih in kolikor gre, kajti z glavo skozi zid ni mogoče, a vsak trenutek razmišljamo o tem,« je povedal arhitekt in jadralec Miha, ki je znova zaposlen v gledališču v Celju in je kot rojena umetniška duša vesel, da se je znašel v okolju, ki ga ima rad in v njem neizmerno uživa. Morda tudi zaradi Mihe Peperka in ljudi v celjskem klubu, ki razmišljajo podobo, niso izpeljali prireditve ob 90-letnici kluba z velikim ognjemetom, tako kot, denimo, za novo leto v Ljubljani.
Zapis v Delu piše o potovanju iz Slovenije do Črnega morja, v okvirjeni misli je še zapisano, da skušajo Peperkovi živeti brez odpadkov. In še utrinek iz zapisa v Delu, ki se dotika vseh nas, pa najsi bomo jadralci ali ne: »Cilj njihovega potovanja sta bila sama pot in ozaveščanje o načinu življenja brez odpadkov. »Ideja je bila, da moramo tam, kjer bomo spali, počistiti. Ampak, to je bil še najmanjši problem. Sami nismo dodali skoraj nobenih smeti v primerjavi s tem, kolikor smo vedno očistili!« je povedala Nuša Peperko in je še dodala, da je, denimo, v Bolgariji, kjer so preživeli veliko časa, skrb za čisto okolje šele v povojih.
Z leve – Miha Peperko in Nik Šalej
Ne bomo naštevali, kaj vse so Peperkovi povedali o svojem življenjskem slogu v Delovem zapisu. Tudi naslednje – doma v Celju Peperkovi hrano kupujejo brez embalaže, na potovanjih pa je to težavnejše opravilo. S sabo so imeli veliko platnenih vrečk, zelenjavo in sadje so lahko kupovali brez embalaže, težava so jogurti, mleko in podobno …
Skratka, morda smo v našem sestavku podkrepili misel v uvodnem odstavku, kjer omenjamo izjemne ljudi. Ni vse samo v letenju …
