Tehnični dan v ŠAK – Šaleškem aeroklubu

(OPENSOARING, 25. avgusta 2019, besedilo in fotografije Franc Blažič, Niko Slana)

Tako kot po vseh drugih klubih, je to bolj ali manj dan brez letenja, kajti tudi letenje, samo zaradi letenja, včasih ne diši. Obetale so se nevihte in popoldan je res  pokalo in zalivalo vse naokrog. Pravzaprav je navdušujoče, ko vsi poprimejo za boljši pogled na zunanjost klubskega skeleta. Šaleška VPS je precej zanimiva točka in jo morajo spoznati mladi motorni piloti iz bližnjega sosedstva. Tudi ta dan ni bilo drugače in med drugim je s Cessno 170 pristala mlada učenka s svojim učiteljem. Dan je bil torej namenjen tudi temu, da prišleke, ko znižajo hitrost na nič in stopijo iz letala, sprejme lep pogled. In kako gostje, s pozdravom, namreč? Kakor kdo, od objemov, do »mrke kape«.

»A si šel med gasilce,« se spustim v študenta jadralca Filipa Plešnika, ki ima na strehi avtomobila zložljivo lestev. Razlaga me spomni na oddaljenejši pogovor, ko je nekdo od starejših članov predlagal mladincem, ki so študijsko blizu informatiki in tehniki, da naredijo sistem za samodejno beleženje vzletov in pristankov. »Ni problem,« so dejali. Odgovor ni bil samo sabljaška figura eskivaže. Tomaž Jandrok in Jože Knap so po kakšni uri gasilskih vaj postavili anteno na streho hangarja in zdaj ima ŠAK vse, na steni pod streho hangarja tudi velik zaslon, na katerega se stekajo vse informacije iz OGN. Ob pridobitvi so se mnogi palci, v nasprotju z mojim, z navdušenjem dvignili navzgor. Skratka, pridobitev, tiste vrste, ki so v skladu z letnico in koledarjem.

Bolj ko gredo minute za delo h koncu, več je pogovorov in pojavijo se že prvi »kozli«, saj je ekipa, ki je čistila potok ob hangarju preznojena. Kozli so bili zasluženi. Izginilo je nekaj grmovja, sicer domovanja kakšnih nevidnih prijateljev iz narave, ki še niso plačali klubske članarine, s tem pa je nastalo ob potoku nekaj obrisov čistine, ki jih prej ni bilo videti. Morda je pogled spodbudil zanimivo misel Marjana Jandroka, ki s svojim majhnim letalom še zmeraj daje učne ure v zraku.

»Kaj če bi organizirali svetovno akcijo in bi brazilski deževni gozd, ki ga skušajo uničiti, odkupili. Takoj dam za en ali dva hektarja, da se ve, da je to moje in da tam, razen domorodcev, drugi nimajo kaj iskati. Saj, mogoče bi to lahko bila tudi akcija AOP, veliko nas je …« in tako naprej v tej smeri. Skupna ugotovitev, po tem, ko je ulomek okrajšal, je bila jasna. »Svet vodijo brezdušni moroni, ki jim nikoli ni dovolj denarja.« Povedal je tako, kot bi že zjutraj prebral kolumno Janeza Markeša v SP Dela, v kateri razlaga, kako želi ameriški kler z denarjem in njegovo močjo spodnesti papeža Frančiška in kako je vrhovni poglavar Cerkve spregledal napako v paraboli o piramidi kozarcev, češ, ko se napolni vrhnji kozarec, se nato polnijo kozarci v spodnjih vrstah, vse do temeljnih, na katerih sloni steklena zgradba. Češ, vsi imajo nekaj od bogatenja najbolj bogatega. Papež Frančišek je spregledal nakano in je razložil: »Napaka, vrhnji kozarec postaja vse večji in večji. Nikoli ni poln. Spodnji kozarci ostajajo prazni.«

Slovenjegraški Blanik je ta dan doživel posodobitev, namreč kovinsko tablico z vtisnjeno registracijo, ki zdrži visoko temperaturo, ki naj bi jo dobila vsa letala. Ni še znano ali pa morda že je, kdo bo te tablice de luxe delal. Čemu? Bile naj bi kronski dokaz za uveljavljanje zavarovanja, denimo, na pogorišču. Da je pepel, ki je ostal za jadralnim letalom, pripadal prav temu in temu letalu. To naj bi bila celjska izkušnja.  Ne vem, ali bo morala biti kovinska tablica registrirana in zavedena v kakšnem registru. Zanimivo, v tokratnem zapisu se že drugič srečujemo z ognjem. Mar to pomeni, da se brazilskemu predsedniku Jairu Bolsonaru ni treba kaj veliko sekirati, saj, kako pa naj mu kdo dokaže, da je bil tam, kjer je zdaj pepel, nekoč »pragozd«, da so tam živeli ljudje, ki so bili v gozdu samozadostni, da je izginila množica živalskih vrst. Vsi so bili brez jeklene tablice in svoje številke. To dokazovanje nečesa me zmeraj bolj spominja na davni zapis na Opensoaringu, ki bo imel letos za seboj trinajst let delovanja, ko se je prvič ugibalo ali bo čudoviti brezplačni flarm postal plačljiv. Takrat futuristična zgodba govori o tem, kako bo jadralca v zraku nekoč nagovoril neznan glas in mu naznanil, da se je življenjska doba njegovemu letalu iztekla, da naj pripravi padalo in ukrepa, seveda če se ni isto zgodilo padalu, in da naj še prej pomisli, ali ima  urejene vse papirje. Bomo šli kar med ptiče, oni ne rabijo ničesar, kako to zgleda so pokazali na primeru ruskega A-320.    

Med otipavanjem jeklene registrske ploščice nekdo vpraša, ali smo prebrali osnutek novega predloga Zakona o letalstvu. Priznal sem, da nisem, čeprav smo na Opensoaringu o njem pisali, a zgolj o kukavičjem jajcu, ki letalstvo in letala imenuje z južnjaško spakedranko (M. Korbar: Zakon o letalstvu ali Zakon o zrakoplovstvu? in N. Slana na FB: Če še tako tiščimo glavo v pesek, se ne moremo izogniti dejstvu, da je Slovencem nekdo podtaknil zračno plovbo, zrakoplove in podobne neumnosti …). Spraševalec nas je seznanil, da je prebral delček in je kar pozitivno ocenil prebrano vsebino, a je še dodal, da za jadralce ostaja problematična uporaba zračnega prostora. Res, to bi morala biti tema, še posebno, ker so Celjani že pred meseci izdelali zanimiv in uporaben predlog, kako rešiti težavo z zračnim prostorom. Tudi zato, ker nekje jadralcem niti radarski odzivnik ne zadostuje več za prelet nadzorovanega zračnega prostora. 

Na koncu vsakega pravega tehničnega dne je piknik. Z mlajšim jadralcem iz Slovenj Gradca sva se, v pričakovanju vonja po bistvu, pogovarjala o marsičem. Všeč mu je bil zapis iz Sinja in jadralcih iz AK E. Rusjana, ki teden dni med jadralno sezono preživijo v bližini jadralskega paradiža. »Ja, kaj takega bi si morali izmisliti tudi tukaj,« je dejal. Sem se strinjal, da se med nabiranjem ur človek kaj hitro postara, pa tudi to je res, da je vsaka naslednja jadralna sezona krajša.