(OPENSOARING, 3. junija 2020, besedilo Niko Slana)
Pogled, denimo, v Wikipedijo razjasni, kdo je Jani Golob, skladatelj, glasbeni pedagog, pianist, violinist, a kaj več bi dojeli poznavalci glasbe. Glasba je njegov svet in temu primerna je dolžina seznama na Wikipediji, vendar pa nikjer ne piše, da se je Jani, ko se je podpisoval še kot Janez, kratko obdobje ukvarjal z jadralnim letenjem. Na videz kratko obdobje je bilo vendarle dovolj dolgo, da so ga občutki ob letenju z Libisom-17 in Žerjavom ter začetniški tečaj na letališču v Lescah, kamor je AK Ljubljana leta 1963 poslal svoje začetnike na republiški tečaj, leteli so z vitlom, za vedno pridobil za jadralno letenje. Zato še danes pogosto pogleda v oblake in hkrati pomisli na letenje. »Kdor ga je okusil, ostane za vselej zasvojen,« zatrjuje. Učitelji jadralnega letenja so se takrat precej menjavali, bili so sami uveljavljeni jadralci in kasneje poklicni piloti in takšni so ostali v njegovem spominu – Haklc, Tamango, Marjan in še kdo.
Jani prek svetovnega spleta še zmeraj sledi jadralski dejavnosti v slovenskih klubih in tudi svetovnim jadralnim dogodkom, čeprav je letenje zapustil že davnega leta 1964. Profesor na Akademiji za glasbo pravi, da sta si glasba in letenje podobna. »Samo dve možnosti sta, če si pravi, te zagrabita za vse življenje. Za letenje in za glasbo moraš biti fanatik,« a takoj stopi na trdna tla, rekoč, da pri njem ne gre za romantični odnos do letenja, saj se zaveda, in to tudi jasno pove, da je učenje osnovne tehnike pilotiranja primerljivo z učenjem vožnje s kolesom, tako po času kot po zahtevnosti, seveda pa je jadranje že višja šola letenja. Jani (2020), ki obvlada več inštrumentov in je tudi skladatelj in še marsikaj, se že nekaj časa dogovarja za jadralni let z dvosedom v Lescah. »Ne bom samo potnik, tudi sam želim prijeti za knipl. Zanima me ali mi je od tistih davnih časov ostalo še kaj občutka za letenje, čeprav samo za let naravnost in za nekaj zavojev,« razmišlja in še dodaja, da bo ta svoj let dokumentiral. Jezi ga, da iz svojega mladostnega ukvarjanja z jadralnim letenjem nima niti ene fotografije. Razen mladostnega portreta na svojem jadralskem dovoljenju.
Jani je imel dobrih petnajst, ko se je kot dijak spoprijel z jadralnim letenjem. »Na tečaj sem šel dvakrat. Prvič so mi na zdravniškem odkrili hibo na srcu, a se nisem pustil odgnati. Naslednje leto sem znova šel v aeroklub. »S prvega tečaja se spomnim Dušana Ivanuša in Medvedka, drugo leto pa sta bili med nami osrednji osebi Nina Skrbinšek, kasneje igralka in lutkovna animatorka in njena prijateljica Ženja Konjajev. Sicer pa je bilo nekaj glasbenikov, ki so se navduševali nad letenjem, denimo, Dane Škerl je bil prijatelj s pilotom Kingom, pa tudi Uroš Krek je poznal nekaj letalcev in je bil večkrat v zraku.«
https://val202.rtvslo.si/2020/04/aktualne-teme-2/
»Stara je zgodba o Bojanu Adamiču, zanj so govorili, da ima svoje letalo, da ga je uvozil kot traktor. Kar je danes vsakdanje je bila nekoč znanstvena fantastika. Zgodba je nastala tako, da je Adamič posnel reklamni film za svojo TV oddajo z naslovom Na obisku pri Bojanu Adamiču. Zdelo se je, kot da je pristal z domačim letalom KB-11 in kot pilot izstopil iz letala … Je vedel, da bo z letalom dvignil zanimanje za svoj šou,« se je Jani spomnil zanimive letalsko-glasbene zgodbe. Dirigent Herbert Von Karajan je v tistem času res imel svoje letalo in tudi letel je sam. »Von Karajan je bil človek mnogih talentov, bil je posebna kategorija med dirigenti. Na TV smo študirali njegove koncerte, ne samo zaradi glasbe pač pa predstavitve celotnega dogodka. Orkester in veliko število kamer je znal postaviti tako, da je bila glasba še bolj privlačna, čeprav režija in kasnejša montaža ni spadala k njegovemu delu. Lotil se je vsega.« Jani bi se lahko, denimo, pohvalil, da ga je nekoč Janez Nedog, direktor Adrie (1969-1981) in predsednik AK Ljubljana, vzel za en krog okoli Kureščka s KB-11. Ni jih veliko, ki to letalo poznajo, kaj šele, da bi se z njim peljali. V njegovih spominih ima svoje mesto še Martin Poznič, nekoč izvrsten vojaški pilot, upravnik AK Ljubljana in pilot Morave. Nedvomno legenda, ki ga sreča v življenju ni marala.
Spomini Janija Goloba so kot gejzir, še zmeraj prepoznava silhuete Kurirja, Aera-2, Aera -3 KB-6 Matajur. Imena učiteljev letenja in starejših jadralcev kar vrejo iz njega: Marjan Bizjan je bil v njegovem kratkem obdobju upravnik AK Ljubljana, učitelji letenja so bili Franc Mirnik Haklc, Mile Tovornik, Jože Kukovec, Vine Žakelj, Dušan Ferlež – Tamango. Ja, njega videvam še zdaj na koncertih, njegove postave ni mogoče zgrešiti. V Lescah je bil vodja tečaja Silvo Orožim, iz ljubljanskega kluba sta mu ostala v spominu še Janez Avbelj in Franc Kralj – Medvedek, pa Ivan Kralj – King … Drugo leto Janijevega delovanja v AK Ljubljana se je nadaljevalo na domačem letališču v Polju z letenjem v aerozapregi. Kmalu je bil zrel za samostojno letenje. Nekega dne so mu obljubili samostojni let v zapregi, opravil je preizkusni let z učiteljem na Žerjavu, a se je vreme nenadoma spremenilo in priložnost, da bi laširal Vajo je padla v vodo. Tiste poletne dni leta 1964 se je pojavila možnost igranja v študentskem taboru ob morju, potegnila ga je glasba, dovoljenje se je izteklo in tako se je končala njegova jadralska pot.
Ostala pa mu je želja po letenju, predvsem pa je ostal vse do danes velik ljubitelj jadranja. »Vsak, ki je kdaj letel, ve, da se obsedenosti z letenjem ni mogoče znebiti. Letos čez zimo sem se začel z Leščani dogovarjati za let z jadralnim letalom in z učiteljem, seveda si želim, da bi mi pilot za nekaj časa prepustil letalo. Ja, saj sem že večkrat razmišljal, da bi se vrnil na letališče, a sem se bal, da bi me letenje znova zagrabilo. To ne bi šlo, preveč imam drugih obveznosti. Prav iz tega razloga sem se izogibal klubski pisarni. Ko te obsede letenje, ne vidiš ničesar drugega, gledaš samo na vreme in razmišljaš, kdaj boš šel na letališče. Na glasbeno akademijo sem šel že zelo mlad in takrat sem eno leto opustil glasbo prav zaradi letenja. Ja, kot sem rekel, za glasbo in za letenje morate biti fanatik, če ne ni nič. Kot se spomnim, smo veliko časa preživeli na letališču, gladili smo letala, čistili Kurirja, pometali hangar, skratka naredili smo vse, kar so nam naložili starejši ali mehanik, če se ne motim je bil njegov priimek Močnik. Nič nam ni bilo težko.«
Janija so zanimale vertikale in zato se je lotil tudi potapljanja na vdih, kasneje pa se je pogosto privoščil avtonomno potapljanje z jeklenkami, tudi v Rdečem morju. Morje ga je vleklo, tako kot večino pilotov še danes. Na Komiži oz. na Biševu je srečal pisatelja Mateja Dolenca, a pravo družbo je našel ob fotografu Tonetu Stojku in Neci Falk. Podvodni lov ga ni pritegnil.
Glasbenika smo vprašali, kakšne ima spomine na jadralno letalo Libis-17. »S prvim letalom, ki sem ga sam letel, je tako kot s prvo ljubeznijo, nikoli jo ne pozabiš. Ko si izvlekel zavore je bilo treba na pristanek z 90 km/h.« Tudi tega se je še spomnil, da je imelo letalo laminarni prerez krila, pristajalno kolo in da je imel v ljubljanskem Libisu pri izdelavi letala besedo Marjan Slanovec. Glasbenik se trdno spominja vloge T-ja na štartni točki na letališču, ve vse o kovitu oz. slovenskem zvrtu, povsem sveže ima v spominu letenje s prelepljenim brzinomerom in občutek za opazovanje horizonta itd. Sicer pa je Jani Golob sproščen sogovornik, ki se z lahkoto sprehaja po letalskem svetu, tako da pilotu, ki ga bo v Lescah pospremil na jadranje, ne bo dolgčas.
