website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


Boris Žorž prva medalja z velikega tekmovanja
(OPENSOARING, 12. avgust 2017, besedilo Niko Slana, fotografije Milan Korbar in Nataša Žorž)


Ekipa IPF

Boris Žorž je v Moravski Trebovi na Češkem na evropskem prvenstvu v jadralnem letenju osvojil srebrno medaljo, prvo, odkar je Slovenija samostojna država. S tem dosežkom leškega jadralca, ki je po poklicu meteorolog, je prepleteno mnogo prizadevanj poleg pilota, ki mu je jadralno letenje šport in konjiček, družine, ki ga podpira in je del ekipe na tekmovanjih, kluba (AK ALC Lesce), kjer ima svojo bazo, lokalnih in »državnih« medijev, ki so se vendarle zganili in dosežek zabeležili. A to zadnje ni posebno veliko dejanje, ker je bilo jadralno letenje nekoč zelo zanimiv šport tudi za medije.

Boris Žorž je letos, poleg dveh mladincev, edini slovenski jadralec na prizorišču evropskih tekmovanj. Morda je prav to dosežek, ki bi se mu morali globoko prikloniti. Pravzaprav je Žorž edini slovenski jadralec, ki v zadnjem razdobju načrtno zasleduje športni dosežek, brez vzporednih poslovnih ozadij. V klubskem razredu jadralnega letenja je po štirih zaporednih nastopih na EP segel po srebru.


Boris v letalu pred vzletom

Žorževe dnevne uvrstitve (6,4,2,17,3,10) kažejo, da je bilo tekmovanje na Češkem razgibano, kot se spodobi za velika tekmovanja. Po šestdnevnem čakanju na vreme, se je v finišu vendarle zvrstilo šest zaporednih tekmovalnih dni, z mnogimi zankami in spodrsljaji, ki jim ni ušel nihče od favoritov. Največji osmoljenec 19. EP je bil zagotovo Čeh Tomas Suchanek, poklicni pilot, ki je zabeležil tri dnevne zmage in tri spodrsljaje, kar pa ni čudno, saj je moral med tekmovanjem še nekajkrat na nočni »šiht«. Utrujen ne moreš dobro leteti, ne v kabini potniškega letala še manj pa jadralnega. Žorž je v pogovoru za MMC omenil, da si v petnajstih minutah na tleh, če izklopiš možgane in najbrž tudi, če te daje utrujenost. Z Žoržem sva se pogovarjala tudi o jadralcih v preteklosti, ko so bili slovenski jadralci že zelo blizu podobnega uspeha. Dejal je: »Z malo sreče bi medaljo na velikem tekmovanju lahko ujel že marsikdo.«
Ja, tudi sreča je dejavnik pri jadralnem letenju.


IPF v vrsti

Si se že spočil od letenja?
»Me grabi želja po letenju, pa ne morem, ker sem varuška. Ne, saj ni frke, čim bo pravo vreme, si bom privoščil jadranje, kar tako, za užitek. Če se bo kam dalo odpeljati, bom šel, saj je zmeraj tako.«

Kaj je bila glavna značilnost EP v Moravski Trebovi? Na letošnjem spomladanskem tekmovanju v Šumperku si spoznaval teren
»V Šumperku smo leteli v drugi smeri, tako da nisem pokril terena, nad katerim je potekalo evropsko prvenstvo. No, v Trebovi se mi je zgodilo, prvič v življenju, da sem začel tekmovanje brez enega samega pristanka na letališču. Začel sem tekmovanje brez občutka, kako je treba narediti dolet. Prvi pristanek je zmeraj z večjo rezervo, naslednji je navadno že boljši in šele po tem sledi pravi tekmovalni dolet. V praksi pa smo nekaj dni leteli v dobrem vremenu na zahod, ko je bilo slabo vreme, pa smo se držali bolj lokalno. No, ni bilo povsem lokalno, pač po tistih hribih gor in dol.«


Logotip Aerokluba Šumperk na njihovem zlinu 226 MS

Meniš, da se slovenski jadralci nekako izogibamo Češki. Povsod smo bolj prisotni
»Tudi sam sem prvič letel na Češkem, bila mi je všeč. Sicer je vseeno, kam greš, če je le konkurenca. Hoditi je treba na tekme, kjer so dobri jadralci, da se kaj naučiš. Saj ni posebno pomembno ali je to Češka, Slovaška ali Francija. Mi smo navajeni na Nitro in Prievidzo, ker sta tam prvi močni pomladanski tekmi. Na Češkem imajo vse leto veliko tekmovanj. Zagotovo bi bilo smiselno hoditi na njihova tekmovanja, še posebno, ker so Čehi dobri jadralci.«


Tomas Suchanek

Vik Bečan, ki ima dobre stike s Suchanekom, je povedal, da je navijal zate
»Nisem vedel. To me preseneča. Ja, Tomas leti zelo dobro. Dva tekmovalna dneva sva letela skupaj. Ima zelo dober nos za dviganja.«

Če ti to rečeš, ki imaš tudi dober občutek za dviganja
»Ne, iskanje dviganj so moja šibka točka. Pridobival sem pretežno v letu naravnost. Dobro sem izbiral pot, v dviganjih pa nisem bil najboljši. Pozneje sem preveri - v dviganjih sem izgubljal, v letu naravnost pa sem pridobival.«

V čem je finta, da najdeš dobro dviganje, je to poznavanje terena?
»Če so veliki oblaki moraš gledat, kaj je spodaj in razmišljat, kako piha veter in si v mislih postaviti sliko, kje iskati dviganje. Nekateri imajo to predstavljivost boljšo, drugi pa slabšo. No, ne bom trdil, da sem pri iskanju dviganj zanič, vem pa, da so nekateri uspešnejši.«


Nizozemec Tim Kuijpers

Kako ocenjuješ zmagovalca, Nizozemca Tima Kuijpersa?
«S Timom se poznava že s prejšnjih tekmovanj in sva dobra kolega. Dobro leti, med drugim je bil mladinski svetovni prvak. Zadnje čase je letel manj, ker se je bolj posvetil poklicnemu letenju. Zmago si je zaslužil.«

Kakšen je bil občutek prvi teden, ko ni bilo letenja?
»Prvi teden smo bili na tleh. Problem je bil, da dni, ko nismo tekmovali, nismo mogli izrabiti za kaj drugega. Na začetku dneva je kazalo, da bomo lahko leteli, ob treh pa smo letala pospravili in dan je bil za kaj drugega skoraj izgubljen. Čakanje na letenje res ni prijetno.«


Dolet po preletu cilja

Na FB si razložil, da si imel pred začetkom tekmovanja skoraj za 10 kg pretežko letalo? In si oskubil svoje letalo.
»Samo toliko, kolikor sem ga moral. Doslej je bila za vsako letalo določena največja dovoljena masa. Če si imel težje letalo, si dobil kazenske procente za faktor. Lani nisem bil na nobeni tekmi, kjer bi letala tehtali, tako da nisem imel izkušenj z novim pravilnikom. Po novem je tako, da je temelj še zmeraj referenčna masa letala, za vsakih dodatnih 10 kg dobiš za 0,4% pribitka na faktor, novost pa je, da pridobiš na faktorju, če imaš lažje letalo. Moje letalo je med težjimi, prazno ima prek 250 kg, so pa enaka letala, ki imajo samo 220 kg. Lahki piloti z lahkimi letali so si nabrali tudi 1,5% bonusa pri faktorju. No, v zraku pa se vse to skorajda ne pozna. Ko sva s Suchanekom, ki je imel skoraj za 1% manjši faktor, letela skupaj, me je prehitel v dviganjih, v drsnem letu pa sem ga vselej dohitel oz sem prišel nad njega, na koncu pa sva imela enako hitrost. V praksi sva imela enak faktor, samo da je on pridobival v dviganjih, jaz pa v letu naravnost. Načelno je zdaj tako, da imajo lažji piloti nekaj prednosti, saj imajo v dviganjih prednost, v preskoku pa jim pomaga boljši faktor. To sicer niso velike razlike. Rus Serov je imel letalo s katerim je dobil 1,5% prednosti in pri 4000 točkah se to že kar pozna. Na koncu je bil blizu medalje. Seveda sta najvažnejša pilot in napake, ki največ stanejo. Na koncu se pogosto znajdeš v položaju, ko za višje mesto odloča samo nekaj točk. Sam sem iz letala pobral težji akumulator, ELT in kisikovo jeklenko. Na ponovnem tehtanju sem bil en kilogram lažji, kot je bilo treba.«


V pripravljenosti

Vik Bečan se je čudil, da ni nastopil vsaj še en tekmovalec v klubskem razredu? Je to pomanjkanje tekmovalnih ambicij ali česa drugega?
»Vsega po malem. Morda na splošno ljudje ne hodijo dovolj na tekmovanja, tu je še čas, ki gre za tekme. Nekateri gredo raje z družino na morje. Pomemben je še denar. Leta 2010 v Prievidzi sva letela dva, oziroma štirje v dveh razredih. Od takrat sem na vseh velikih tekmovanjih sam. Preprosto, ni zanimanja. Ne vem, zakaj? Tako sem se navadil leteti sam. V kakšnih dneh ni prijetno, a se vsega navadiš.«


Po novi letali

Klubski razred daje pilotom, ki niso premožni, možnost, da z dokaj poceni letali nastopijo tudi na največjih tekmovanjih.
»Res je, tudi vsi slovenski klubi imajo vsaj eno ali dve letali, ki sta konkurenčni za nastop na evropskem ali svetovnem prvenstvu. To je že veliko. Ne rabiš velikega vložka in ko se čez leta naveličaš, lahko letalo prodaš za enako vsoto, kot si ga kupil. Tudi to je prednost. Verjamem, da je v drugih razredih nekoliko drugače leteti, pač odvisno od vremena. V klubskem razredu včasih pogrešamo vodo. O konkurenci v drugih razredih težko govorim, ker je ne poznam. Skratka, tekma je enako zanimiva, če voziš kosilnico ali pa formulo 1. Sam letim v klubskem razredu zato, ker imam letalo, ki je konkurenčno in ne zaradi kakšnih drugih nagibov. No, v Sloveniji imamo nekaj konkurenčnih letal 18-metrskega razreda, pa letos nihče ne tekmuje.«


Zadnja navodila

Obstaja slovenska jadralna reprezentanca?
»Obstaja lista za reprezentanco, pri nas pa je tako, da če imaš čas, denar in željo, lahko tekmuješ. Ne vem, kdaj so se nazadnje kregali za mesto v reprezentanci.«

Morda pa bo poslej drugače, da bo tvoja medalja dvignila na noge še koga?
»Ne, nič se ne bo spremenilo. Udeležba na velikih tekmovanjih je osebna odločitev. Sam sem se odločil za velika tekmovanja in se mi je na koncu obrestovalo. V vsakem primeru s tekmovanji nabiram izkušnje. Tu se največ naučiš, saj v slabem vremenu noben jadralec ne bo šel v zrak. Na tekmovanjih je drugače. Tu je veliko jadralcev in skupina v zraku ima čisto drugačne možnosti, kot posameznik. Takšen je bil tudi zadnji tekmovalni dan v Trebovi. Ne vem, če je na štartu sploh kdo verjel, da bomo prijadrali do doma. Pa smo vendarle vsi opravili nalogo. Bilo je neverjetno in to se lahko zgodi samo na tekmi. Prav zato delam reklamo za tekmovanja, priporočam jih tudi tistim, ki nimajo visokih tekmovalnih ambicij. V enem tednu tekmovanja se naučiš toliko, kot v celi sezoni preletov.«


Nad prikolicami in koruzo

Prihodnje leto bo v Ostrowu na Poljskem svetovno prvenstvo?
»Tam bi rad letel, tudi zato, ker sem v Ostrowu letel že leta 2013 na evropskem prvenstvu (21. mesto). Za razliko od Trebove teren poznam, a to še nič ne pomaga, ker je ravnina, ki je nimam posebno rad. Morda si zdaj kdo misli, da bom odslej kar naprej v igri za medaljo, a to ne gre tako. Ko sem pred tekmo v Trebovi pogledal seznam tekmovalcev, sem videl toliko dobrih jadralcev, da sem si rekel, da bo vsaka uvrstitev med deseterico dobra. Moja tiha želja je bila, da se uvrstim med deset, a sem vedel, da bo to težavna naloga. Na koncu se je vse sestavilo in mi je uspelo. Na EP v Rietiju leta 2015 sem bil prav tako v igri za zmago, saj sem po šestih dnevih vodil, za tem sem pristal zunaj letališča (8. mesto). Vse se mora sestaviti, tekmovanje je dolgotrajno in prav zato je jadralno letenje tako zahtevno. Vsak dan je treba leteti brez večjih napak in vsak dan moraš biti precej dober. Ustrezati ti mora vreme, dobro je, če tudi neposredni konkurenti naredijo kakšno napako Skratka, sem sposoben priti na vrh, lahko pa že prvi dan vse zašuštram in pogorim na celi črti.«


Zastave ob taboru

Kako pa za naprej?
»Vsaj še dve leti bom nadaljeval s tekmovanji. Prihodnje leto v Ostrowu na Poljskem, kjer sem že letel, leta 2019 pa bo v Prievidzi evropsko prvenstvo, kjer sem skoraj kot doma. Za naprej pa bom še videl.«

Že zbiraš denar za 18-metrski avion?
»Dokler bom tekmoval, bom v klubskem razredu, ko pa bom nehal, pa bom šel s kom v španovijo za večje letalo.«

V klubu imate LS 8, ki je še kar konkurenčno letalo?
»Letos so bili prvi štirje v standardnem razredu z LS 8, kar je presenečenje. Če je bolj šibko vreme, je letalo konkurenčno, ko pa je boljše vreme, ga discus 2 poseka. Ne vem, zakaj se z njim nihče ni lotil nastopa na evropskem prvenstvu.«

Te tekmovanje za VN (GP) zanima?
»Seveda me zanima, a nimam konkurenčnega letala, pa tudi nekaj treninga je za takšen nastop treba imeti. Sem jadralec, ki potrebujem določeno število ur, da se uletim.«


Meteorolog naj pride!

Kako pa je bilo z organizacijo v Trebovi?
»Zelo dobro. Sploh, kar zadeva informacije. Vsaka ekipa je dobila SIM kartico in za vsako stvar so nam poslali SMS. Vse informacije so bile tudi na spletu. Že zjutraj smo zvedeli, kam je treba vleči letala na štart. Imeli so izvrstnega meteorologa in prav zato so iz vremena, ki je bilo zelo zoprno, potegnili največ, brez da bi tekmovalce pošiljali v brezup. Nikoli niso »posilili« discipline. Meteorolog je pretežno zelo dobro napovedal vreme, načrtovalci nalog pa so bili včasih nekoliko preveč optimistični. Disciplina je bila vselej narejena tako, da se je dala obleteti razmeroma varno. Če se samo spomnim Nitre, kjer so potegnili v zrak 150 letal in so vsi takoj pristali, samo da bi pobrali denar za vleko. Ne vem, če je v Trebovi kdo pristal predčasno. Zanimivo je še, da na vsem tekmovanju ni bilo nobene poškodbe. V zraku je bilo sicer nekaj bližnjih srečanj, to so povedali in tudi ukrepali so s kazenskimi točkami. Res, tekmovanje so izpeljali zelo varno. Če pogledaš, kaj delajo v Litvi, na mladinskem svetovnem prvenstvu, tam je katastrofa. Tekmovalce pošiljajo v zrak čez vse varne okvire, daleč čez rdečo črto.«


Spet doma!

Mogoče bi pokomentiral še zemeljske ekipe?
»Večje imajo s sabo taktika, meteorologa, imajo sestanke, spremljajo vreme in svetujejo, kaj naj bi bilo taktično najbolje. Letos so bile določene stvari za njih še lažje, ker smo imeli obvezne flarme in registracijo na OGN, zaradi live trackinga. Dalo se je spremljati, kje letijo piloti in v primeru različnih poti predlagati boljšo. Tim mi je rekel, da so me zadnji dan imeli pod kontrolo. Spremljali so me prek spleta, njegov kolega mu je povedal, kakšno dviganje imamo, ko sva bila v istem dviganju ipd. Sicer ni bilo vreme za dobit, ampak za zgubit, ampak velike ekipe imajo tu kar prednost. Mogoče bi že 15-minutni zamik pri prenosu delno ublažil zadevo. Poleg tega imajo visoke antene z dosegom od 70 do 100 km, tako da lahko informacije prenašajo do pilotov. Mi smo imeli ročno postajo, kjer je bil dosežek, če smo se slišali na 10 km. Skratka, odvisen sem bil samo od sebe in od tega, kako sem opazoval okolico. Ni sicer bilo odločilno, ampak kdaj ti kakšne informacije lahko pridejo zelo prav.«


Zmagovalec in njegovo letalo

na vrh strani

 


Pogovori 2017

Boris Žorž prva medalja z velikega tekmovanja

Devet let od rekordnega leta, dolgega 750 km

Za konec še malo turizma

Pogovori 2016

Pogovori 2015

Pogovori 2014

Pogovori 2013

Pogovori 2012

Pogovori 2011

Pogovori 2010

Pogovori 2009