website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


Livno 2017 kot New York
(OPENSOARING, 8. avgusta 2017, besedilo in fotografije Niko Slana)


ASH 25 na štartu v Livnem

Čeprav sem letos že junija opravil izlet s Foko 5 iz Sinja nad prvo sosednje letališče, sem se prepustil navdušenju in namesto, da bi odpotoval v Livno tisto zadnjo sredo v juliju, kot sva se domenila s Karlom Čečem, sem že dan poprej sprejel izziv hitropotezne priprave cunj in čtiva za bosansko jadralsko odpravo ter kar v torek popoldne prisedel k Janiju Starihi. V Karlovcu se nama je pridružil še Roman Cvek. Najprej se nam je zdelo, da mrzlo fronto lovimo za rep, na koncu pa smo preštevali strele, ki so osvetljevale brisalce na največji hitrosti. Na letališče v Livnem smo pripeljali malo pred polnočjo, po požirku za dobrodošlico smo se naselili v Edovi apartmajski enoti z veliko dnevno sobo, kuhinjo in tremi sobami. Za čisto desetko.


Brač v umitem ozračju

Prosti sedež v ASH 25 je bil nekaj posebnega, ne samo zaradi letala, ki je narejeno predvsem za letenje naravnost, kot je to že davno definiral Ivo Šimenc, pač pa zaradi Karla, ki je teren že spoznal kot nekdanji pilot AA z letalom DASH 7. Najbrž je prav zato naneslo, da se je vseh prvih šest letov končalo v Črni gori, tam nekje v višini Durmitorja in spodaj ležeče planote na višini približno 1400 m, na kateri leži znameniti Žabljak, ki je imel v nekdanji Jugoslaviji letalsko povezavo s svetom z JAT-ovim DC-3. Tako kot Bled s travnatega letališča v Lescah. Na zaslonu LX 9000 sva lahko zasledila vzletišče, celo smer S-J, a tam, kjer naj bi bilo, sva samo ugibala. Karel ga je videl tam, jaz pa nekje drugje. Nobena površina ni ustrezala vzletišču. Dvakrat sva krožila nad točko, ki jo je ponujal program LX nav in vsakič je v najini domišljiji dobil naziv vzletišča kakšen drug travnik. »Tej zagonetki bom prišel do konca,« je dejal Karel, »ker se bom v Črno goro letos odpeljal z motorjem.«


Živahno je na letališču v Livnem

Ne vemo natančno, kaj je kot letališče v Žabljaku videl Boštjan Pristavec, a najbrž ni imel časa raziskovati, ker je svoje precej daljša leta obrnil nad letališčem Berane, nekoč Ivangrad, danes pa poligon za avtomobiliste in motoriste, najbrž brez čelad, kot je to navada v Bosni. Njegov drugi let se je končal nad jezerom Plav. Pač tam, do koder je bilo takrat še nekaj znamenj termike. Boštjan zatrjuje, da je možnosti za raziskovanje Črne gore z dolgimi leti še veliko.


Tanja in Žiga

Priznati moram, da je bila letošnja jadralska odprava, v kateri je brez vnaprejšnjega dogovora sodeloval še Novomeščan Borut Mlakar, z Boštjanom pa sta poleg žene Tanje letala še Sergej Voinov, nekoč jadralec v Sarajevu, danes pa pilot v KLM in Ljubljančan ter mladi sarajevski Adrijan in še njegov mlajši kolega, ki se ni predstavil, velika avantura. Črno goro sva spoznala od Nevesinja in Žabljaka, na poti vrnitve proti Livnu se nisva ukvarjala z mejo pač pa z oblaki. Tako sva spoznala Sarajevo na severu in Biokovo ob hrvaški obali. Pristavec je, nasprotno, svoje lete povezal z ustreznimi kontrolami in zagotovo bo o tem tudi kaj napisal.


Pivsko jezero

Sam pa sem pogosto tiščal nos v pleksi kabine in zijal v lepoto tam spodaj, od Pivskega jezera do kanjona Tare ali obratno, čudil sem se vsem drugim neštetim kanjonom in globačam, ki za naju niso imeli imena. Kadar nisem letel sem fotografiral, dokler na koncu fotograf od silne lepote ni »crknil« in potem sem sledil načelu, da si je treba lepoto pač prisvojiti v občutkih in jih tako tudi obdržati. »Fotografiranje te naredi neobčutljivega,« sva modrovala.


Simpozij kanjonov

Ali kot bi dejala Tina Maze in množica športnikov, ki povedo vse zelo na kratko ali še krajše in na koncu osminsko misel podkrepijo z »Ja,« in nadaljujejo, »to je to!« Letošnji obisk Livna je bil kakovostni preskok, a če smo pošteni, so nas nemški jadralci v minulih letih prehiteli, čast slovenskega jadranja je takrat reševal Aleš Maraž. Ker ga letos ni bilo, upamo, da je to samo začasno, so se na Njegoševem dvorišču in terenu drugih nacionalnih herojev, pognali pač drugi jadralci iz Slovenije. Borut Mlakar je bil zagotovo presenečenje, saj je, kljub razmeroma kratkemu jadralskemu stažu osmih let, s svojim ASH 31 letel suvereno. Če se ne motim je bil med nemškimi jadralci tudi nekdo brez pomožnega motorja. Ta naloga, ki bi jo lahko primerjali z alpinističnim vzponom na Mt. Everest brez kisika, naše jadralce še čaka.


Požari so poletna stalnica

Uroš Krašovic, ki se je črnogorski jadralski odpravi pridružil z nekaj dni kasneje, je bil s svojim službenim ASG 29 kot Gatlin, saj je z lahkoto sledil ASH 25. Vendar pa je nekega dne, med »jazbečarskim« iskanjem vzgornika, priznal, da je dodobra posvojil zanj nov strokovni jadralski termin »strahomer«. Priznal je, da mu je nekajkrat zlezel v rdeče polje in se tistega dne sploh ni več vrnil v zeleno področje.


Sarajevska posadka Irfan Habibović s hčerko Nejro

Ja (kot Tina Maze), bilo je zanimivo, ko se je Uroš spustil v severno pobočje zahodnega Veleža in pozno popoldne našel dviganje, ki nas je pripeljalo skoraj do doma. Dan poprej sva se s Karlom, potem ko sva se nagledala Durmitorja, morala umikati na sever, kjer je vreme še nekako sodelovalo. A naju je umik stisnil na rob sarajevske letališke zone. Pod seboj sva, z bolj kislim navdušenjem, premerila Jahorino in se mimogrede spomnila nesrečnega jadralnega padalca, ki je po pristanku stopil na mino. Kot v bosanski partizanski pesmici o sivem sokolu, ki pravi » duboka je Sutjeska i kanjon iznad nje,« sva se nad nekdanjimi legendarnimi zgodovinskimi kraji pomikala proti Blidinjam. Seveda sva pod seboj videla samo temo. Brez sodobne navigacije in brez centimetrov, ki so počasi lezli v višale, bi najbrž sledila reku »Piši kući - propalo!«. Pod krili je bila strašljiva tema, soteske in zaselki, za katere je srbski pisatelj, filozof in diplomat Radomir Konstantinović, ki so mu nacionalistično nastrojeni Hrvati v Rovinju med zadnjo vojno izropali hišo, napisal kultno delo Filozofija palanke. Ne znam si predstavljati, kako bi, po uspešnem zunaj letališkem pristanku, potekal povratek v Livno. Avantura bi bila že vožnja iz Livna v Črno goro. Potrkal sem na les, saj bom prihodnje leto morda vendarle skušal videti svoj mladostni pohodniški Žabljak še iz zraka, seveda brez motorja. Če ne bo šlo drugače bom pač znova poskusil ovčje kislo mleko. Prosim, ne, kje je les!


Vetrne elektrarne blizu Nikšića

Peklensko vročega dne se s Karlom nisva podala na jezero Rama, ki ima rekordno nizko gladino, ampak sva raje obiskala Šatorsko jezero. Sem se je umaknil Tito s spremstvom, po tem, ko so jih Nemci zasačili med sončenjem v Drvarju. Tudi to je bila avantura vožnja do jezera namreč. Na eni strani naju je spremljala »čantavirsko« prašna gozdna cesta, ki so jo z izsekavanjem bukovega gozda širili v zahodno dolinsko stran, na nasprotni voznikovi strani pa sva štela rdeče opozorilne table »Pozor, mine!« Ob čudovitem jezercu in vodi, ki je imela vsaj 24 stopinj Celzija, sva se zaustavila pri človeku do pasu v vodi, ki naju je že na daleč določil, da sva Slovenca, naložil je nekaj o komunizmu in republiki, ki še edina ni pozabila na Tita. Vsaj pol ure nama je prodajal bučnice. Zvedela sva, da je bil iz Bosanskega Grahova, ki si lasti pripadnost jezera, Gavrilo Princip. Preden je odnesel svoje »kupače mudante«, je še globoko zavzdihnil »O Grahovo, brez njega ne morem!« Ne vem, če ni dodal v svoj vzdih še lepoto mesta. Upravičeno.


Boštjan in Adrian v EB 28

Šla sva si ogledat Bosansko Grahovo. V gostilni ob cesti, ki povezuje Bihać, Drvar, Livno in Split, so nama povedali, da imajo odprto pivo morda v piceriji v mestu (»u gradu«). Res sva našla picerijo, Karel pa je ob odhodu komentiral: »Nemška mesta so bila povsem razrušena, a leta 1965 je bilo spet vse na svojem mestu, nobenih sledi o ruševinah.« Tu pa se lahko, po dvajsetih letih, samo zgroziš ob ožganem skeletu večnadstropnega bloka, poleg je razvalina nekoč lepega poslopja, ki je bil morda kulturni dom ali pa dom JLA. Kdo bi vedel? Po odhodu iz Bosne bo prva knjiga, ki jo bom prebral, Konstantinovićeva Filozofija palanke. Če je Grahovo mesto, je Livno New York, sva se strinjala brez besed.


Lečasti oblak nad Livnim

V Livnu je Karel Čeč opravil še let z Vladimirjem Nikitenkom Nikito, nekoč pilotom AA, ki si je po možganski kapi toliko opomogel, da sam vozi avto. Jadranja v čudovitem dnevu v katerem je lahko občudoval Kornate in še marsikaj, je bil vesel, a je po dveh urah letenja priznal, da je jadranje postalo zanj prenaporno. »To je bil moj zadnji let,« je dejal.


Nikita in Sergej

Letališče Brda v Livnu napreduje, čeprav asfaltirana steza še ni v uporabi. Med našim obiskom se je Edo Krišto, ki vodi letališče, nekajkrat pogovarjal z občinskimi možmi in obljubili so mu dokončanje asfaltne vzletne steze še letos. Steza je sicer nared, a njeni robovi še niso poravnani. Nov hangar je bil poln jadralnih letal, kar pomeni, da je bila evropska investicija upravičena. Tudi letos si je jadralnih dogodivščin zaželelo nekaj hrvaških jadralcev, Sarajevčani pa so tako ali tako redni gostje. Skratka, v Livnu se dogaja.

na vrh strani




Livno 2017 kot New York

Letalski Sinj povezal ljubitelje starih jadralnih letal

GLWF17 nadaljevanje merjenja saharskega peska

Srečanje združenja evropskih pilotk

Silene odpotovala v Makedonijo

GLWF17 odlet iz Portoroža

Jadralski tabor - Sinj 2016

Nova Zelandija 2016/2017 3. del

Odprave 2017

Odprave 2016

Odprave 2015

Odprave 2014

Odprave 2013

Odprave 2012

Odprave 2011

Odprave 2010