website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


Foto zgodba v vzhodnem vetru
(OPENSOARING, 2. maja 2017, besedilo in fotografije Niko Slana)


Jože Verdev

Vem, da bom izpadel smešno, ker skušam nekaj napisat o jadranju v Sloveniji, ob tem, da naši tekmovalci nastopajo na dveh tekmovanjih (Szatymaz in Šumprek) in da ekipa IPF, v nasprotju z drugimi jadralnimi reprezentančnimi odpravami, objavlja letalski dnevnik na Opensoaringu. Kaj bi si lahko želeli še več? A ker se mi je zdel let iz Lajš do Laasa in nazaj zanimiv, si bom pač drznil zapisati nekaj besed - iz navdušenja in iz hvaležnosti za družbo, ki sem jo imel na tej poti, ko smo se v dviganji srečevali Verdevov AV, Hrustlov LS in moj ST.


Goran Hrustl

Najprej je vzletel Daniel Kotnik, že kakšno uro prepozno, saj so se kopasti oblaki že lepo razcveteli, a prednost je ta dan imel jutranji program učenja začetnikov. Pilot vlečnega letala je najprej pridobival višino nad dolino, vzporedno s stezo v smeri 330, Jože pa mu je, pri Goranovem vzletu, svetoval vzpenjanje tik ob stezi, nad nizom nizkih gričev, saj domača izkušnja ob vzhodnem vetru pravi, da se na njihovih pobočjih vselej trgajo dviganja. In res smo v nadaljevanju odpenjali nizko in še preden je vzletel naslednji jadralec, je bil tisti pred njim že več kot 1000 m visoko.


Kamniški snegBrez parlamentarnega usklajevanja na zemlji sva z Goranom določila Jožeta, da bo, v slogu preddelavca v rudniku, sledil svojemu znanju in v termično dviganje, ki ga bo pač moral najti prvi, zavrtel nekaj zavojev. Že na tleh mu je bilo jasno, da se bomo v zraku srečali s čistim vzhodnikom, čeprav je klobasa ob stezi kazala nekaj drugega. Najprej smo se odpeljali na Smrekovec, od tam pa smo, kot čreda za svojim vodnikom, kar hitro napredovali prek najbolj kotanjastega terena na svetu, ki je najlepši, kadar ga opazuješ z varne višine. Nekaj zavojev smo naredili nad Kočo na Kamniškem sedlu. Pogled nanjo je bil za fotografski almanah, a ekipa mi ni dala časa, da bi izza hrbta potegnil fotografski aparat.


Proti Tromeji

Nekdo iz leškega letališča se je pripeljal nad našimi glavami. »Če se je iz zahoda pripeljal sem dol, ni razloga, da se mi ne bi mogli peljati na zahod,« je dejal vodič. In smo pičili po načrtovani poti na zahod. Kmalu se je pred nami zarisal dolgi hrbet Košute, ki pa je bil tokrat neprepoznaven. Meglice so zakrivale vrhove, samo slutili smo lahko, kako daleč pod vrhom grebena so bila pobočja v megli. Veter je tlačil oblačno maso na severno stran Košute, a videli smo lahko samo oblačno kuhinjo, ki je zakrivala kakršen koli razgled na dolino Drave. Na južnem grebenu je lepo držalo, vse skupaj pa se je zdelo kot vhod v pekel.


Na Košuto

Jožeta sem previdno vprašal, kakšni so njegovi načrti. »Letimo naprej, saj drži kot pribito,« Je odgovoril v slogu Janeza Starihe. Pa saj ni dvoma zakaj na tekmovanjih pogosto sodelujeta. In rili smo naprej skozi oblačni rob, upajoč, da kdo od Leščanov ne počne kaj podobnega v obratni smeri. Šele od Golice naprej se je vidljivost nekoliko izboljšala, popoldan pa je bilo sploh veliko bolje. Petelinjega vrha se nismo niti dotaknili, ko je že bilo treba čez dolino, na pobočje Dobrača. Avstrijski jadralci so imeli v zraku že velik del svoje jate, povsod jih je bilo skoraj preveč. Za nas pa sploh ni bilo več kakšnih dodatnih vprašanj, kam in kako. Ko sem na Ritkah, kot Velenjčani imenujejo nizki povezani kopasti vzpetini nad Šmohorjem (Hermagor), padel precej nizko, me je iz zagate rešil avstrijski pernati plenilec, ki je prav tam, čeprav v krepki senci, vrtel ozke zavoje v dviganju. Zasukal sem pod njim in se zanesljivo oddahnil.


Od Dobrača na zahod

Tako smo skupaj potegnili še do Laasa. Želeli smo preizkusiti še Lienške Dolomite, a se oblaki niso dvignili niti za milimeter. Zato smo se predčasno obrnili na vzhod, še enkrat smo se sprehodili do vzhodnega roba Košute in Tromeje in jo znova pičili do svojega izhodišča.


Avstrijska promenada

Ja, vzhodnik je poskrbel za praznično veličasten let. Jožeta je malo zjezilo, ker ni mogel še čez Pohorje, da bi tako zaokrožil velenjskih 500 km, pa čeprav že nekaj let ni dal nobenega svojega leta na OLC, niti ne sodeluje na državnem tekmovanju v preletih. Pač, samo za dober jadralski občutek in nič več. Krepka temno siva oblačna prevleka na nebu med Velenjem in Slovenj Gradcem je bila debela, brez modrih lukenj, a kljub temu se je tu in tam našlo še krepko dviganje. Eden od Celjanov, ki se je velenjski kontroli preventivno javil za morebitni pristanek, se je »cuknil« dovolj visoko za povratek do doma, Goran pa je na tleh zatrjeval, da mu je pri tem malce pomagal. Lepo, sodelovanja je med jadralci v tem zakletem trikotniku Slovenj Gradec – Velenje – Celje veliko. Nekateri so prepričani, da mrtvilo v Slovenj Gradcu, ki nekako kazi to idealno podobo, ne more trajati večno.



Zimska panorama

Jože in Goran, hvala za prijetno družbo v zraku.

na vrh strani

999,45 km po severu iz Ptuja
(OPENSOARING, 24. aprila 2017, besedilo in fotografije Grega Urbančič)

Piše se zgodovina za jadralce v AK Ptuj! Uspelo mi je opraviti najdaljši prelet v zgodovini aerokluba ter hkrati tudi popraviti klubski rekord v neprekinjenem trajanju leta.



Prelet: LJPT – Sillian – Peca - okolica Laasa – Peca – Rateče - LJPT (1.016 km)
Razdalja: 999,45 km po OLC
Trajanje: 11 ur 28 minut
Sredstvo: DG-300, S5-3004, »PW«
Pilot: Grega Urbančič

Kratek opis: (let je bil dooolg, zato tokrat tudi nekoliko daljši opis )

Zapis Gregovega leta z dne 20. 4. 2017 na OLC
Ponovno se je pojavila severna situacija, ki sem jo želel izkoristiti. Ugoden severni veter je bil napovedan za sredo 19. in četrtek 20. aprila. Sreda je vetrovno obetala več, a je bilo v igri tudi več vlage pa še neodložljive službene obveznosti, ki so me odvrnile od poizkusa štarta. Sem pa v sredo pozorno opazoval vreme in si grizel nohte, saj je bilo vetra na čase za varen vzlet že malo preveč in tudi Pohorje se je zelo hitro pokrilo z nizko bazo oblakov, kar je onemogočalo varen povratek…

Tako je bilo tudi tokrat za četrtek ponovno v igri veliko »Če«-jev… Za aerovlek sem se uspel dogovoriti z Ivanom Furjanom. Brez uspeha pa sem vrtel telefon, s katerim sem želel pridobiti tudi kakšno klubsko družbo na preletu. Z nestrpnostjo sem čakal četrtkovo jutro in svežo vremensko napoved. Ker je bilo zjutraj vse OK, smo zastavili po pripravljenem načrtu. Ivan Furjan je zjutraj moral opremiti še PA-18 z anteno za transponder, žena Simona in Drago Vreš pa sta mi med tem pomagala pri prelaganju jadralnega hangarja ter mojih pripravah za vzlet z DG-300.
Na našem letališču se ne zgodi ravno pogosto, da jadralno letalo ob osmih zjutraj vzleti na jadralni prelet. Aero vleka je potekala (kot smo ob severu že navajeni) v turbulencah proti pobočju Pohorja. V okolici Belvija sem odpel in Ivan mi je po postaji zaželel srečno pot.


Za lažjo predstavo o letu, pa tudi tokrat prilagam nakaj slik

Pobočje Pohorja je lepo prijelo in tako sem v pobočnem letu lepo pridobival na višini v smeri proti Kopam, kjer sem na moje veliko začudenje srečal dva Arcusa (tista dva, ki sta ta dan tudi zmagala v dnevni razvrstitvi na OLC v svetovnem merilu!). Malo si pomahamo v pozdrav in že nadaljujemo vsaki v svoji smeri. Onadva proti Belviju, jaz pa proti Uršlji gori. Uršlja gora se je ponovno izkazala in me obdarila z močnim dviganjem. Let sem tako brez težav nadaljeval mimo Pece, po severnih pobočjih proti naši tromeji, kjer sem se pripravil na preskok v Karnijske Alpe, ki zmeraj postrežejo s kakšno zanimivostjo. Nad dolino opazim rotor in par jadralnih letal, za katera sem ocenil, da se dobro vzpenjata. Tudi sam sem tako kmalu pridobil višino 3600m. Let sem nato nekaj časa nadaljeval nad dolino, ko pa je dober tok prenehal, sem se pomaknil na severna pobočja Karnijskih Alp. Brez večjih težav sem tako napredoval proti prvi dnevni točki, Sillian. Ker mi tukaj ni uspelo splezati v višji sloj, sem se odločil za povratek proti drugi moji dnevno zastavljeni točki Belvi.




Pot nazaj je potekala brez večjih težav do Pece, od koder pa mi Uršlja gora in Pohorje nista vizualno ravno vlivala dobrega občutka. Ker pa je bilo vreme v zahodni smeri zelo dobro, sem se tukaj odločil za spremembo dnevnega plana in sem se obrnil nazaj proti zahodu. Ponovno v Karnijske Alpe in po njih še enkrat do okolice Laas-a. Kljub dobrim pogojem, ki so vladali tam, sem se zaradi mraza že takrat raje odločil za povratek. Bilo je namreč zelo hladno. V kabini sem imel na termometru večino časa kazalec na -18*C,tako, da me je mraz grelnim podplatom navkljub že tudi pošteno načel.

Prvi del, ko je bilo še vse po planu




Panorama pa naravnost fantastična

Na poti domov sem naletel na val, ki me je ponesel na višino 3.700m s katere sem nato lahko zelo udobno nadaljeval let v smeri proti domu. Bolj ko sem se bližal Peci, slabše je vreme izgledalo. Izmuznil sem se eni snežni plohi in že sem se znašel v luknji med drugimi snežnimi plohami. Vidljivost je bila zelo slaba in v takih pogojih se nisem upal vračati proti domu. Kolikor hitro sem uspel, sem pobegnil čez snežno zaveso zopet nazaj na sončni del, proti zahodu. Bom kar priznal, da se tukaj nisem počutil ravno najbolj udobno. Izkoristil sem klic v »sili« in po telefonu poklical prijatelja meteorologa Borisa Žorža za Info. Boris me je potolažil, da bo ploha kmalu prešla, vetra pa naj bi bilo dovolj tudi še za varen pozni povratek. Seveda smo piloti, ki letimo ob severnem vetru, takih situacij že malo vajeni, časa za čakanje na izboljšanje razmer pa je bilo še dovolj. Edino mraz je neumorno pritiskal in hladil moje telo. Ker sem lovil sončne žarke v smeri zahoda, sem se kaj hitro ponovno znašel v okolici Rateč.

Pot nazaj do Pece brez težav, nato pa so mi snežne plohe preprečile povratek





Pogled nazaj me je ponovno malo ohrabril in tako sem let ponovno usmeril proti domu. Tokrat je bilo v okolici Pece, Uršlje Gore in Pohorja že vse pokrito, a brez vidnih padavin. Drsni let proti domu je tako tekel zelo gladko. Ker sem bil tokrat čisto sam in sem zaradi mraza varčeval z akumulatorji, sem tukaj ponovno vklopil radijsko postajo, da sem se javil Mariboru za prelet CTR-a proti Ptuju. V okolici Ptuja sem z veseljem pogledoval na optimizacijo preleta, ki je pokazala tako željeno magično mejo 1.000 km. Tudi na Ptujski frekvenci so me veselo pozdravili klubski kolegi, ki so me prišli ob zaključku mojega preleta pozdravit na letališče. Po preletenih 1.016km, 11. urah ter 28. minutah, sem prelet ob 19.41 zaključil zadovoljen, prijetno utrujen ter fejst premražen na domačem letališču.

Ko so razmere to omogočale, sem z veseljem usmeril nos letala proti domu, saj me je mraz že tukaj tudi že pošteno načel






Na stezi sta me pričakala zelo razpoložena Tilen & Iztok Žagar, in kmalu so se pojavili tudi ostali člani, ki so mi pomagali pri pospravljanju premražene ptice. Vsi so tudi bili zelo veseli ob zaključku uspešnega preleta.
Sicer je nato sledilo manjše grenko spoznanje, ko je let po OLC pokazal na razdaljo 999,45km. To je okrog 550 m manj kot tisoč, ali drugače vsega 15 sekund leta naravnost, za katerega sem ob prihodu imel višine še več kot dovolj… Optimizator leta v letalu je pač vključil tudi let v zaprega, na kar pa ob zaključku leta nisem pomislil.

... in še moj prihod domov



... do prihodnjič

Kljub vsemu je bil tole zagotovo zgodovinski let za naš Aeroklub. Let je bil v svetovnem merilu med 1.163 oddanimi leti na OLC ovrednoten na tretjem mestu! S tem smo jadralci AK Ptuj opozorili nase tudi v svetovnem merilu.
Tudi večkratni (sedaj aktualni) svetovni prvak v jadralnem letenju Sebastian Kawa je opazil in pokomentiral moj let, kar si štejem še v posebno čast.
Ob severu imamo Ptujčani velik potencial za dolge lete. Z vsakim takim opravljenim letom smo bogatejši za izkušnje, katere upam, da nam bo kmalu uspelo ponovno pozitivno uporabiti.

Tudi na to, da je bil let v svetovnem merilu med 1.163 oddanimi leti ovrednoten na tretjem mestu, smo lahko Ptujčani zelo ponosni.




Ob zaključku se moram zahvaliti Aeroklubu Ptuj za možnost in vso podporo, ki smo je jadralci deležni, da se takšnih preletov lahko lotevamo. Še posebej pa tokrat tudi en veliki HVALA pilotu vlečnega letala, Ivanu Furjanu, ki je zmeraj pripravljen na akcijo in krotenje letala ob vseh pripadajočih severnih turbulencah in ob čudnih terminih, ženi Simoni in Dragu Vrešu za vso pomoč ob mrzlih jutranjih pripravah ter prelaganju hangarja, Tilnu & Iztoku Žagarju ter Denisu Škrablu za topel sprejem ob prihodu in vso pomoč pri pospravljanju.

na vrh strani



Foto zgodba v vzhodnem vetru

999,45 km po severu iz Ptuja

Prvič z več kot 100km/h

V zrak – z rumeno mariborsko zverino

Prelet po severu iz Ptuja

Šestojanuarski let na zahod – z družbo

Doživetja 2017

Doživetja 2016

Doživetja 2015

Doživetja 2014

Doživetja 2013

Doživetja 2012

Doživetja 2011

Doživetja 2010

Doživetja 2009