website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


Silene odpotovala v Makedonijo
(OPENSOARING, 23. aprila 2017, besedilo Boris Kožuh, fotografije Niko Slana)


Boris Kožuh in silene v Prijedoru

Pravkar sem se vrnil iz Makedonije. Lani me je tekmovanju za pokal Blanik v Prijedoru nekdo vprašal, kje je Silene. Povedal sem, da je bila tri leta v Sinju v hangarju. Operater je bil Aeroklub Vitar, dogovor z aeroklubom Sinj pa je bil, da plačata obe strani po 50% tekočih stroškov, aeroklub Vitar (v bistvu jaz) je dal zastonj ure letenja na jadralnem letalu, Aeroklub Sinj pa zastonj hangar. Tako je to šlo do lani, ko je zaradi odhoda upravnika AK Sinj na mesto inšpektorja v Zagreb v tem klubu skoraj popolnoma zamrla jadralska dejavnost.


Silene varno v prikolici v prijedorskem hangarju

Silene je že lani samevala v hangarju. Odločil sem se, da bi ga dali v Livno. Tam je poleti veliko pilotov iz zahodne Evrope in bi ga izposojali po dnevih in urah, toliko da bi se vsaj vrnili vsi stroški. V Livnem so se strinjali. Če ne bi šlo, bi Silene prodal, seveda, če bi se našel kupec. Zgodbo so slišali v Prijedoru Makedonci. Nekaj dni po povratku iz Prijedora sem dobil e-pismo iz Makedonije z vprašanjem ali res prodajam jadralno letalo. Pisal mi je fant, ki je zmagal na tekmovanju. Oče Rade je poklicni pilot in leti za neko turško družbo, mlajši sin Marjan je zmagal v Prijedoru (je policist na letališču v Skopju, starejši sin Nikola pa pravkar končuje šolanje za licenco poklicnega pilota. Takoj smo podpisali pogodbo. Vendarle se je posel zavlekel zaradi zapletov s prikolico, ki ni imela papirjev. Na koncu smo ostali na tem, da bom organiziral prevoz do Makedonije, oni pa plačajo stroške. Nekajkrat je načrt potovanja padel v vodo, ker enkrat ta in drugič kdo drug od mojih splitskih pilotov ni mogel na pot.


Pregled letala na prikolici pred odhodom

Na koncu sem se le odpravil v Makedonijo. S kombijem sem se odpeljal do Splita in dva dni pozneje pripel jadralno letalo. Z menoj se je odpravil Mario Salvador, poklicni muzikant in moj letalski učenec. Mario je neznansko zabaven in s čudovitim smislom za humor. Boljšega tovariša na poti ne bi mogel najti. Po poti nas je nekajkrat zajel neznanski naliv, celo ustaviti sva se morala in počakati pod streho neke bencinske črpalke. Vendar naju je neurje pravzaprav zabavalo. Potovanje sva vzela kot avanturo, nekaj je vendar treba doživeti. Izbrala sva pot na jug mimo Dubrovnika v Črno Goro, od tam v Albanijo, nato na Kosovo in s Kosova v Makedonijo. Plan se je zdel brez napake, pot pa znese približno 770 km, kar je veliko manj od 1300, kolikor bi jih imela, če bi se odpravila po avtocesti Split-Zagreb-Beograd-Skopje-Štip. Vedela sva, da je, od Tirane v Albaniji do Prištine na Kosovu, nova avtocesta. Izkazalo se je, da je cesta od albanske meje proti Tirani zelo dobra, ne le avtocesta od Tirane naprej.



Najprej sva prečkala tisti košček poti v Bosni in Hercegovini pri mestu Neum. Tu je šlo presenetljivo gladko, čeprav smo bili sredi obdobja zastojev na mejah zaradi odloka evropske komisije o strožjem nadzoru meja. Nato sva, ob večurnem čakanju, vstopila v Črno goro, ker so bili uslužbenci špedicijskih podjetij na kosilu. No je spet šlo naprej. Lepa pokrajina in kontrast med visokimi gorami in morjem v Črni Gori so nama so poplačali čakanje. V Boki Kotorski pot skrajšuje trajekt, da ni treba okoli celotnega zaliva po cesti. Trajekt ni bil najbolje razpoložen, saj je motor deloval le v eno stran in se je malce nesmiselno obračal po zalivu. V Albanijo sva vstopila že po temi, tako da razen mejnega prehoda in cest nisva videla ničesar. Mejni prehod je takšen, kakor da bi ga pred petdesetimi leti v naglici postavili provizorično za teden ali dva, dokler ne končajo pravega. In je ta začasni še vedno takšen, kot je bil na začetku. Oznak ni nobenih, vsi vprek se postavljajo, kjer kdo hoče ali najde prostor. Noč, dež in nered sta nas dočakala, a prijaznost Albancev nam je popravila razpoloženje.



Kar hitro sva nadaljevala, veliko hitreje kot pri vstopu v Črno goro. Peljala sva se skozi skoraj popolnoma nenaseljeni del Albanije. Videla sva le eno vas (mogoče je to bilo mestece?). Cesta je bila odlična, pravo razkošje po balkansko pa je bila avtocesta. Nenadoma, brez opozorila, so bili štirje pasovi in to je to. Tudi pri vstopu na Kosovo ni bilo težav. Kupiti sva morala le zavarovanje za avto in prikolico, ker naše tam ne velja. Na obeh mejah - albanski in kosovski - jih je najbolj motilo nekaj, na kar sploh niso navajeni: Avto in prikolica sta imela poljsko registracijo, jadralno letalo hrvaško, lastnik letala slovensko državljanstvo (dodatno rojen v Italiji), sopotnik pa hrvaško državljanstvo, a po rodu Italijan. Bolj zapleteno sploh ni moglo biti. Kaj takega še niso videli. Po nekaj pojasnilih v mešanici balkanskih jezikov smo vse prebrodili. Vožnja skozi Kosovo je bila nezahtevna, če pozabimo na pomanjkljive cestne oznake (pogosto celo manjkajoče).



Na mejo Kosovo-Makedonija sva prišla ob pol petih zjutraj in doživela ledeno mrzlo prho, čeprav je nebo bilo jasno. Carinik je bil ne le neprijazen, temveč sovražen, z glavnim argumentom: »Vi ste nas zbudili, kaj si pa mislite, da lahko ob tej uri kaj uredite?« Ton zapisanega je naravnost čudovit v primerjavi s tonom carinika. Nič ni pomagalo, morala sva se obrniti in poiskati motel. Sovoznik je še spal, ko sem jaz šel po osmi uri na carino urejat zadeve. Po prvih reakcijah špediterja in vodje carinske službe je odlično kazalo. Pripeljeva naj v carinsko cono in bo vodja carine pogledal in nas spustili naprej. Beseda jadralno letalo (jedrilica, glider, sailplane) jim nič ni povedala, morala sva ves čas govoriti avion. Ko so videli, da ima avion kabino za dva pilota, a je brez motorja, niso hoteli verjeti, da to sploh obstaja. To je spominjalo na vic, v katerem človek iz neke vasi visoko v hribih, stoji v živalskem vrtu pred kletko v kateri je žirafa. Po polurnem ogledovanju zmiguje z glavo in pravi žirafi: »Ne, ne, ti ne obstajaš!« Če so v tem avionu ljudje, ne more biti brez motorja in basta.



Potem je trajalo ves dan, da so ugotovili, kje sva potovala. Najbolj jih je motila najina trditev, da sva prišla prek Albanije (tem bolj, ker v potnih listih ni bilo albanskega pečata. Niso mogli razumeti, da nekdo potuje prek Albanije, če bi lahko prišel na Kosovo kar iz Črne gore. Ni pomagalo pojasnilo, da bi morala v Črni gori čez planine. Ostala sva sumljiva in tozadevna vprašanja so se kar vrstila. Po večurnem pojasnjevanju so nam ukazali odpeljati v nadzorovani del terminala (kamere in policija). Vzeli so nam ključe in dokumente ter pojasnili, da zaradi praznika ne bo prehoda meje, vendar pa: »Sutra vas pustimo bez probljem.« Izprosila sva si potne liste, založiti sva morala vse ostale dokumente kot zagotovilo, da prideva nazaj. S taksijem sva se odpeljala čez mejo do 25 km oddaljenega Skopja. Tam sta nas že čakala Marjan in Nikola. Cel večer smo jedli in pili - po makedonsko. Pozno zvečer sta nam ponudila streho v svojem stanovanju. Po dveh dneh je bila topla prha kot vstop v nebesa. Zjutraj sva, polna optimizma, šla nazaj na Kosovo. Cariniki na obeh straneh so naju pozdravljali kot stara znanca, saj so vsi vedeli za najino zgodbo. Torej sva prišla na carinsko upravo, da nas »puste bez probljem«. Tega dne je bil na mestu še višji šef, a od prehoda nič!!! Ves dan sva čakala, razlog je bila odobritev, ki bi jo naj dal neki »pogolemi šef« v Prištini. Dodatno so prav tisti dan okoli poldneva ujeli tovornjak, ki je tihotapil kdovekaj in je bilo okoli njega kakih deset-petnajst policistov in vsi iz carine. To je trajalo nekaj ur in na koncu je uradnica rekla, da ji je šef pustil naše papirje, ker da se je v Prištini končal delovni čas na carinski upravi. Uro pozneje sva vendarle našla tega šefa in je trdil, da še vedno čaka na telefon iz Prištine. Kot kaže, ni vedel, kaj nam je rekla uradnica pred tem. Končalo se je klavrno: »Dodjite sutra«

Spet sva šla v Skopje in spet smo jedli in pili ves večer. Pojedli smo približno kubik makedonskih specialitet: veliko šopske solate in ocvrtega krompirja. Pomfri se je skrival pod goro naribanega belega sira, itd. Ta njihov beli sir ima menda 200% maščobe, ko ga dobiš na mizo ali oblačila, ostane kot večni spominek. Naj mi oprostijo makedonski prijatelji, toda nisem si zapomnil imen vseh jedi. Zato bo krajše, če povem, česa ni bilo: na mojo žalost ni bilo jedi »Tavče na gravče« (fižol v pekaču). Sklenil sem, da moram še priti v Makedonijo. Pa ne zaradi hrane. Tja bom šel, ker me bodo iz Skopja potegnili na Šar planino. Že od nekdaj sanjarim o jadranju na pobočjih Šar-planine. Po jadranju pa bom seveda šel na »tavče na gravče«.



Tretji dan na carini nas je pričakal spet šef od prvega dne in nam spodbudno izjavil v čisti angleščini: «Oprostite, toda jaz vam ne morem pomagati«. Niti na vprašanje, če ne on, kdo nam pa sploh lahko pomaga, nam ni dal odgovora. A imeli smo že »plan B«. Rekel sem na glas: »Dobro, bom poklical na slovensko ambasado v Prištini, mogoče oni lahko kaj naredijo.« Nalašč sem to naredil kar pred njimi. Uradnica na ambasadi je bila izjemno prijazna. Kdo bi si mislil, da je država lahko prijazna do svojih ljudi. Pojasnil sem ji na kratko, zakaj kličem in takoj me je povezala z konzulom. On je bil še prijaznejši. Ne vem, kako je to mogoče, kajti če bi jih vsak voznik tovornjaka, ki ima težave, poklical, ja kam pa pridejo. Dogovorila sva se, da mu takoj pošljem elektronsko pošto z natančnimi podatki našega primera. Vse to sem nalašč naredil tako, da me je nehote slišal tudi šef. Odšel sem nadstropje nižje, v restavracijo napisat pošto konzulu, a še ni bilo napisanega niti polovica pisma, že so prišli s potrjenimi papirji in nas napotili na prehod. Seveda ambasada sploh še ni nič ukrenila, zadosti je bilo spoznanje, da je vpletena ambasada. Do sedaj sem poznal dve magični besedi. Prva je, na mojo žalost, beseda Money, ki odpira vsa vrata v Ameriki. Druga beseda je profesor, ki odpira vsa vrata v Krakowu. Sedaj vem, da beseda konzul odpira vsa vrata na Kosovu, pa kaj vrata, kar mejo. Mislim, da so od mojega pogovora z ambasado razumeli le besedo »konzul«. In to je bilo dovolj.



Letalo sva končno pripeljala na cilj v Štip. Ker smo na Kosovu izgubili tri dni namesto petnajst minut, sva se takoj obrnila domov, brez večerje in brez skopskega piva. Izbrala sva precej daljšo pot: iz Skopja proti Beogradu, nato mimo Zagreba nazaj v Slovenijo. Grenko sva obžalovala, da nisva že tja grede izbrala te poti. Sedaj imajo v Makedoniji lepo jadralno letalo, dvosed kakršnega tam še ni bilo. Ne le, da ima fineso tik pod 40, povrhu je njegova glavna posebnost, da ima sedeže drug ob drugem. Kar ponosen sem, da sem jim pomagal k pridobitvi. Kosovo pa me ne vidi več. Bal sem se poti in izkazalo se je, da upravičeno. Ni bilo najtežje čakanje, saj človek veliko prenese, pa še mudilo se nama ni. Najhujša je bila negotovost: nisva vedela, zakaj sploh čakava, pojma nisva imela ali bo čakanje trajalo tri, pet ali deset dni.



Zdaj me čaka še ena pot V Makedonijo. Prijatelji bi radi, da pridem in skupaj z njimi uresničim nekaj letalskih načrtov. Poleg kupcev Silene imam v Makedoniji še nekaj letalskih prijateljev. Radi bi me prijavili kot učitelja v njihovi šoli jadralnega letenja. Rad sprejmem, saj v Makedoniji še nisem sedel v jadralnem letalu. Povrhu pa je moje vodilo: »Vsak letalec, ki ga srečam, ve nekaj, kar jaz ne vem. Lahko se naučim kaj novega.« V svoji prevzetnosti domnevam, da lahko tudi jaz njim kaj pokažem. V Dalmaciji pravijo: »Čovik i tovar više znaju, nego sam čovik.« V tej zgodbi sem osel jaz!

na vrh strani




Jadralski vikend v Koprivnici

Livno 2017 kot New York

Letalski Sinj povezal ljubitelje starih jadralnih letal

GLWF17 nadaljevanje merjenja saharskega peska

Srečanje združenja evropskih pilotk

Silene odpotovala v Makedonijo

GLWF17 odlet iz Portoroža

Jadralski tabor - Sinj 2016

Nova Zelandija 2016/2017 3. del

Odprave 2017

Odprave 2016

Odprave 2015

Odprave 2014

Odprave 2013

Odprave 2012

Odprave 2011

Odprave 2010