website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


Obletnica – 30 let trikotnikov 500 km v Sloveniji


Zgodovinska fotografija – napoved leta v trikotniku 500 km

Nekaj zapisov ob 30-letnici prvih letov v trikotniku 500 km v Sloveniji naj pripomore k spominu na pomembne minule dogodke slovenskega jadralnega letenja. France Štrukelj, Ivo Šimenc in Karel Čeč so bili prvi trije jadralci, ki so opravili prestižno nalogo. Ob precej daljših letih na zahod je slovenski trikotnik 500 km v naslednjih desetletjih izgubil svoj mik, a vendarle slovenski jadralci vedo, kaj pomeni. Zato kljub vsemu ostaja dragocena lovorika, še posebno, ker ga je do letos uspelo obleteti le nekaj več kot dvajsetim pilotom. O tem klasičnem dosežku slovenskega jadralnega letenja smo pripravili niz zapisov, ki jih bomo te dni dodajali besedilu Karla Čeča. Ob tej priložnosti vabimo pilote, ki so to nalogo opravili, in jih nismo vabili k obujanju spominov, da se nam pridružijos svojimi spomini.

Karel Čeč
Devet ur in devet minut za 500 km
»19. april 1981 je bil krasen dan. V slogu tistih dni se je na letališču v Lescah zbralo kakšnih petnajst jadralcev, že zelo zgodaj. Bojan Kadunc je bil upravnik, Med temi, ki so se zjutraj zbrali, so bili tudi Šime, Štrukelj, Ekar, drugih se ne spomnim. A najbolj mi je ostal v spominu Vili Ekar, ki je ta dan prvič opravil trikotnik 300 km. Kadunc mu je namenil pilatusa z napotnico: »Danes bo dober dan, tudi s pilatusomlahko opraviš 300 km.« Vili je po opravljeni nalogi potegnil  nizek »mimohod«, pilatus je hitro izgubil hitrost in v zavoju krepko potonil, tako da je pristal pod žicami, med telegrafskim drogom in hišo, prek katere smo sicer pristajali. Leon Mesarič je zaradi njegovega pristanka še dolgo rogovilil. Ampak vse se je končalo srečno.


France Štrukelj (desno)

Tistega dne – prvič slišim o slovenskem 500 km
Zbrali smo se med šesto in pol sedmo uro zjutraj, Kadunc pa je razdelil letala. France Štrukelj je dobil svojega cirrusa standard št. 16, Ivo Šimenc je letel, če se ne motim, jantarja, meni pa so namenili DG 101 YU-4307. Šime in France sta to pot že preštudirala, sam pa sem tisto jutro sploh prvič slišal za takšen trikotnik. Bil sem dovolj mlad in neumen, sem si mislil, zakaj tudi jaz ne bi preletel tega velikega slovenskega  trikotnika. »Če zmoreta ona dva, ga bom še jaz,« sem si dejal. Pred tem so iz Lesc pogosto leteli na cilj v Vršac in do cilja in nazaj do Virovitice. Šime in Štrukelj sta bila veliko hitrejša, letela sta naprej, jaz pa sem samo poslušal kakšno je vreme, se boril s kilometri in letel za njima. Na srečo je bil dan dolg.

Ena izmed stvari, ki sem si jih zapomnil, je bil moj nezavidljiv položaj pri Slovenski Bistrici. Ko sem že skoraj pristal sem šele ugotovil, da sem do tam letel s spuščenim kolesom. Uspel sem se pobrati. Ker je bila takrat navigacija kar velik problem, sem prvo točko spregledal in preletel madžarsko mejo. Kakšnih dvajset kilometrov sem bil žena drugi strani, ko se mi je zdelo vse precej čudno, predvsem so bile drugačne hiše, vse je bilo bolj zeleno. Obrnil sem nazaj in našel Hodoš. Tudi med Hodošem in Vinico je bilo zame vse novo, tako da sem pogosto obračal zemljevid, veliko je bilo iskanja smeri, spraševal sem se ali kompas sploh kaže pravilno. Mladi si tega ne predstavljajo več. Navigacija je zahtevala od 30 do 40 odstotkov   pozornosti, da si sploh kam prišel in da se nisi zapeljal v napačno smer.

Po obratu v Hodošu sem še nekaj časa poslušal Franceta in Šimeta, ki sta letela po delfinje, sam pa sem pridno vrtel in se trudil z napredovanjem. Pred Vinico je radio utihnil, ampak saj ga nisem pogrešal. Dan je bil kot iz knjige, z visokimi oblaki tudi v ravnini. Edina resno težavo sem doživljal pri Slovenski Bistrici, tam smo bili vsi trije nekoliko prezgodaj, a Šime in France sta bila na to pozorna in sta  na Pohorju taktično stopila na zavoro. Pri jadranju na zahod ni te težave, proti vzhodu pa je drugače. Prehiter štart v Lescah je lahko pomenil nenadejani pristanek v Mariboru.

Do Vinice sem prišel tako, da sem se najprej spravil do Kolpe, potem pa sem prodiral na zahod, orientiral sem se po reki. Toliko časa sem jadral navzgor, da sem zagledal most v Vinici. S pomočjo karte sem prepoznal kraj, ga fotografiral in obrnil v novo smer. Nazaj grede smo se vračali zahodno od ljubljanskega letališča. Od Ljubljane do Lesc sem letel skoraj brez dviganj in tudi ni kazalo, da bo kje potegnila termika. Šele na robu leškega letališča, že precej nizko, sem se končno zapeljal v dviganje. Treba je bilo še do Rateč. Pristal sem zelo vesel dosežka, ves let pa je trajal devet ur in devet minut.


Ivo Šimenc

Z diamantnim C – med jugo legende
Poleti sem na valovih, z veliko sreče, opravil še 5000 m po odpenjanju in tako dosegel še tretji pogoj za diamantni C. Na Petru sem ujel val in nato skoraj na mestu čakal, da me je odneslo na višino 6300 m n/v, v kratkih hlačah in brez kisika. Šime, denimo, tega poletnega dne ni letel, ker je šel veslat na Uno. Ne vem, kaj si je mislil, ko je zvedel, da nas je precej jadralcev iz Lesc doseglo diamantne višine, še posebno, ker je diamantni dosežek včasih še nekaj pomenil. Tudi sam bi šel veslat, pa me Kadunc ni pustil, ker sem učil začetnike z blanikom. Zame je bila to sreča v nesreči.  Na veliko začudenje sem se v zgodovino jugoslovanskega jadralnega letenja zapisal z diamantnim C z zaporedno številko 16, takoj za priznanimi jadralnimi asi, ki so bili že prave legende. Po vsem tem sem naredil opis leta in ga, skupaj s filmi obratnih točk, izročil Kaduncu, ki je vse skupaj poslal na Letalsko zvezo v Beograd. Ampak značke nikoli nisem dobil, vendarle pa so moj diamantni C upoštevali.

Precej kasneje sva skupaj s Šimetom v SI znova obletela slovenski trikotnik 500 km, a v obratnem zaporedju točk. Vsak je letel nekaj časa, vreme je bilo slabo, a sva kar rinila, ker pač nihče ni želel biti tisti, ki bi odstopil od cilja. Zapomnil sem si, da je Šime med letom, nekje nad Prekmurjem, zavzeto bral sobotno prilogo Dela. Tega dne nihče v Sloveniji ni letel.


Karel Čeč

O Francetu Štruklju
Pri tem svojem dosežku pa moram znova omeniti Franceta Štruklja, ki je bil za vse nas velik vzornik, hodil je že na svetovna prvenstva, bil je odločen jadralec. Njemu se moram zahvaliti, da sem se zastrupil z jadralnim letenjem. Nekaj let pred tem dosežkom sva v paru prejadrala slovenski  trikotnik 300 km, in takrat sem prvič dojel, kako naj jadranje sploh zgleda. Do takrat sem veliko vrtel, ko pa sem letel z njim, je bilo vrtenja bolj malo. Na vsaki kateti sva vrtela le dva- do trikrat. Takrat sem dojel, da je jadranje nekaj drugega, kot sem si predstavljal. V tistem letu sem se toliko naučil, kot bi se v desetih letih, če bi moral napredovati sam. Predvsem pa je bil Štrukelj izjemen kolega, vedel je, kaj je fairplay. O njem bo treba napisati še kaj več.  


Znameniti Štrukljev cirrus s tekmovalno številko 16

 

Sašo Kolar
Moj slovenski trikotnik 500-km

Sobota, 10. maja 1997. Opraviti  slovenski 500-kilometrski trikotnik je najbrž želja vsakega jadralnega pilota in tudi sam sem v svojem najbolj dejavnem obdobju prišel do trenutka, ko ni bilo izbire. Petsto mora pasti in to lepo po pravilih, kot se spodobi. Napovedan pred štartom, z vsem kar spada polegza dokazilo. Teren,  ki ga bo treba obleteti, sem spoznaval že prej, tako da večjih neznank med letom ne bi smelo biti. Čudovit trening se je zgodil samo dva dni prej, ko se je skoraj vsa jadralna flota ALC-ja hkrati znašla daleč v panonski ravnici, in smo, če se ne motim, vsi leteli uspešno, kot seza tako lep dan spodobi.

V soboto se je torej odvijalo nekako takole – skrbi z rezervacijo letala nisem imel, saj mi je Boštjan Pristavec že dan prej ponudil svojega DG-600. Takih priložnosti se ne izpušča in med pripravo letala je Boštjan mimogrede v računalnik vnesel obratne točke, se ve, velikega slovenskega. Če on tako pravi, bo že držalo. Sam nisem imel nič proti, tudi vodja letenja na jutranjem brifingu ne. Drugi prisotni so bili kar presenečeni, odpravljali pa so se na zahod, torej bom sam.  Pilota vlečnega letala prosim za večjo hitrost, saj takšno letalo na tak dan praviloma pelje s sabo kakih sto litrov vode. In se je začelo.

Prvi kilometri minejo v tipanju vremena in spoznavanju letala v katerem sedim tretjič.  Ob pobočju Košute skušam nabrati kar se da spodobno višino za varen vstop v Savinjske Alpe.  Zgodaj je še, dviganja še niso lepo oblikovana in na trenutke pomislim, da imam v krilih preveč vode za lahkotno kroženje, ki ga sicer omogoča  DG-600 z 18-metrskimi podaljški. Čudovito letalo, posebno, ko ga pritisneš ob pobočje. Vseeno za dvajset sekund odprem ventile z vodo, da bom lažje plezal, si mislim, in grem naprej. Prek slovenjgraške kotline napredujem z najboljšo fineso ter preletim Pohorje z vzpenjanjem v vsakem vzgorniku, ki obeta vsaj malo optimizma. Ni kaj, v ravnino bi se rad zapodil kar se da visoko, saj od daleč ni videti niti enega oblaka.  Morda je tako preprosteje in bom lahko napredoval kar v idealni smeri proti Hodošu. Pozitivno presenečen ugotovim, da ravnina lepo diha. Tudi oblaki so komaj kaj nižji od tistih v hribih. Nikogar od lokalcev ne prikličem. Slišiva se z Boštjanom, med nama je več kot 300-kilometrska razdalja. Tudi on lepo napreduje proti zahodu v DG-500.

Iskanje obratne točke prepustim GPS-u in, kot dva dneva prej, zopet krožim v bližini. Nekaj razgledovanja po obratni točki, nato pa lepo v smeri proti Dolenjski.  Ko nekaj časa letim po drugi kateti trikotnika, ugotovim, da imam spet nekaj vetra v hrbet. Fino, si mislim. Že tako drsim občutno bolje, kot sem vajen, sedaj pa še veter v hrbet. Vreme se lepo razvija in nad Gorjanci je že od daleč videti lep kumulus. Ko priletim bliže, ugotovim, da je oblak kar obsežen, in že se sprašujem, kje bo potegnil. V primerjavi z modrino, ki me je spremljala do tega trenutka, je tu kar temno in tudi nad kočevskimi gozdovi je veliko oblakov. Pravo nasprotje. Pogled na uro mi pokaže, da je časa na pretek, zato se odločim za smer južno od Novega mesta do Semiča.  Obratno točko najdem s pomočjo šolske karte, zato se počutim kot na ekskurziji. V bližini Novega mesta srečam prvo jadralno letalo po štartu v Lescah.

Zadnjo kateto začnem v smeri Menine, saj želim čim prej nazaj v hribe. Ko se naslonim na pobočje, je olajšanje popolno, čeprav se zavedam, da še nisem doma. Hribi dobro vlečejo in do Stola skoraj ne naredim kroga. Obrniti je treba še Rateče, kar mi ne povzroči težav, nekaj dodatne pozornosti pa posvetim letu skozi ciljno linijo nad Sv. Petrom, ki mora biti vsaj na 1000 metrih in napovedana naloga bo opravljena. Vodo spustim nad letališčem in pristanem precej pred šesto uro popoldne.  Sedem ur, ki sem si jih vzel, ne kaže omembe vredne povprečne hitrosti, sem pa z letom zadovoljen, saj sem ga opravil sam. Še enkrat se zahvalim Boštjanu, ko že precej po sončnem zahodu vidno izmučen pristane  z DG 500.Tik pred tem se je reševal v Planici z višine skakalnic.

 

Andrej Kolar
Vese in Lehovimole

Slovenski trikotnik 500 - obletel sem ga štirikrat v štirih različnih oblikah:

Prvič: 19. 4.1997 z DG 300 Lesce-Rateče-Hodoš-Semič-Lesce.

Drugič: 8. 5. 1998 sem letel Lesce -Tromeja-Hodoš-Semič-Lesce z DG 100. Ta dan se je rodila krilatica »Ve se«, kot odgovor na Verdevovo vprašanje »Kam gremo?« To je bil tudi zanesljivo edini dan v zgodovini kluba, ko so bili vsi leški enosedi (7) v istem dviganju nad Hodošem. Z nami je bil tudi Verdev, malo kasneje pa so nam sledili še DG 500 in BP. Nepozabno.

Tretjič (23. 6.1999) sem letel 500-kilometrsko klasiko Lesce-Mojstrana-Hodoš-Vinica-Lesce.

Četrtič pa je bila z DG 500 na vrsti povečana različica Lesce - Hodoš - Ogulin - Višprje v Ziljski dolini - Lesce (FAI trikotnik 642 km).

Boris Žorž in Uroš Bergant sta bila tudi avtorja danes morda že malo pozabljenega vzdevka za 500-km trikotnik »Lehovimole«, ki vsebuje začetnice klasičnih obratnih točk LEsce, HOdoš, Vinica in MOjstrana. Iz tega smo izpeljali tudi različico »Lemohovile«.

 

Miro Kočevar
Trud ni bil zaman


Miro Kočevar

Pogledal sem v mojo računalniško evidenco in odkril pravo resnico o preletenih velikih slovenskih 500 v AK Celje do sedaj:

Miro Kočevar (17.6.1996), jantar st. 3 (Ce-Rateče-Semič-Hodoš-Ce),
Peter Galeša (24.4.1997), DG-300 (Ce-Rateče-Semič-Hodoš-Ce),                            
Matej Kosaber (22.4.2006), LAK-19 (Ce-Rateče-Semič-Hodoš-Ce),                          
Erazem Polutnik (22.4.2006), nimbus 3 (Ce-Rateče-Semič-Hodoš-Ce).                  

O svojem letu v slovenskem trikotniku 500 km ne morem povedati prav veliko. Žal je dogodek že precej odmaknjen in se zato posebnih podrobnosti ne spomnim, rečem lahko samo to, da sem trikotnik 500 km skušal preleteti neštetokrat, dokler mi ni uspelo.

Za hrambo dosežkov v aeroklubu sem naredil računalniški program, s katerim se v bazo podatkovvnašajo rezultati tekmovanj in dosežene značke; zadnje čase pride večkrat prav, ko se ljudje zanimajo za nekatere podatke. V klubu ga niso nikoli jemali resno, zato sem imel velike težave pri zbiranju podatkov iz knjižic letenja članov. Vesel sem, da se izkazuje kot koristna baza podatkov in da trud ni bil zaman.


Peter Galeša


Matej Kosaber


Erazem Polutnik

na vrh strani


Marjan Kikelj (AK Ljubljana) 1959 - 2016

Uroš Jenko, jadralec z Blok

Miha Šorn
Dvakrat sem se srečal z Joem Sutterjem, očetom Boeinga B747

Joseph Sutter Jože Suhadolc 1921 2016

Izročilo Otta Lilienthala je živo

Avgust Potušek 1952 2016

Werner Jansen 70 let dopolnil v Lescah

Edijevih 80 let

V spomin na Ferenca Peperka

France Štrukelj, 23.10. 1948 23.4.1983

Franc Klemenčič legenda slovenskega letalstva

Franek Trefalt 1931-2015

Milan Krivec-Emil 1935-2015

Miklavž Škofič-Maurer, 1962-2015

Albin Novak, pilot, graditelj letal in modelar

Rok Golob 1933-2014

Cvetka Klančnik – Belin (1931 - 1977)

Obletnica – 30 let trikotnikov 500 km v Sloveniji

Ciril Križnar (1934-1968)

100 let Edvarda, Josipa in Ede

Karel Korpar – dve zmagi na DP

Milan Borišek – Kičo (1920–1950)