website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave


WGC 13,5m Szatymaz 2017 v očeh tekmovalca
(OPENSOARING, 20. julija 2017, besedilo Mark Travner, fotografije Milan Korbar)


Mark travner v letalu AS 13.3 m pred novo nalogo

Mark Travner je mlad jadralni pilot. Včeraj je, skupaj z ekipo Petra Podlunška na pripravah za naslednjo tekmo v Red Bull Air Race v Kazanu, proslavil svoj dvajseti rojstni dan. Občudovanja vredno je že samo dejstvo, da je pri teh letih to že njegova tretja resna tekmovalna sezona. Kot odličen dijak, zdaj že tudi uspešen študent in za zraven še taktik v ekipi PP37 v letalski formuli 1 je prototip tistega, kar naj bi bil uspešen letalec-športnik, ki ima vse možnosti, da se razvije tudi v odličnega strokovnjaka na kateremkoli področju. Danes zjutraj je poslal tale prispevek, ki ga je vsekakor vredno prebrati.
Milan Korbar



Mark Travner v letalu, ob njem stoji Mark Polajžar

Še pred nekaj meseci si nisem niti pomisliti nisem upal, da bom imel možnost zastopati naše barve na svetovnem prvenstvu, kaj šele v 13,5m razredu. Zato sem bil še toliko bolj vesel novice, da mi bo to omogočil Albastar d.o.o. Nekaj dni zatem sem se, skupaj z Markom Polajžarjem, že peljal v Lesce, kjer nama je Maks Berčič predstavil AS-13,5 in sem prvič izkusil letenje z letalo, ki mu manjka 1,5m kril . Tekmovanje na tako visokem nivoju je zame velika čast, za katero sem neizmerno hvaležen Pavletu in vsem drugim udeležencem, ki so mi ta nastop omogočili. Od samega začetka sva bila deležna izjemne podpore, dobila sva letalo na posodo za trening, LxNAV pa je bil takoj pripravljen dobaviti najmodernejšo in za tekmovanje v FAI1 tekmovanju nujno potrebno navigacijsko opremo. Žal sem sredi dirke naletel na težave tehnične narave in hitrost, s katero so jih pri Albastarju odpravili, mi zakrpali letalo in me poslali nazaj na Madžarsko, je pozitivno presenetila tako mene, kot tudi vse druge prisotne na prvenstvu.


Prvo prototipno letalo AS 13.5 m s katerim je tekmoval Mark Travner

Letenje po Madžarski ravnini mi ni tuje. Sem se rad vračam in način letenja mi je zelo domač. Letenje od njive do njive, reševanje na 100m nad terenom, ki se kontrastno prepleta z dviganji nad 5m/s in visokimi bazami, ima seveda svoj čar. Organizatorji nas niso »šparali« in nam postavljali naloge, ki so šle tudi tja do 500km, kar za letala z razponom kril 13,5 m ni ravno mačji kašelj, vendar pa je to, glede na raven tekmovanja, popolnoma na mestu in upravičeno. Pokazalo se je, da za najboljše tudi to ni pretrd oreh.


Gremo v zrak!

Rezultatsko gledano sem rahlo razočaran, še posebej zato, ker sem bil po lastni krivdi prisiljen izpustiti dva tekmovalna dneva, kar je zagotovo odneslo mesto ali dve v končni razvrstitvi. Vsekakor pa je šlo za dober trening in meriti se s piloti, ki spadajo med svetovno elito, je odlična priprava za naju z Markom, ki nama je bil to lep trening za prihajajoče Mladinsko svetovno prvenstvo. Vsakodnevno bivanje v zraku, tudi po več kot 6 ur pri do 37 stopinjah cezija, me je dodobra utrudilo, zato smo po polovici že vsi nestrpno pričakovali prosti dan.


Predstavitev dnevne naloge pilotom, na klopi sedi tudi Victoria Vadaszi

Žal je v drugi polovici dirke sledil črn dan, ko smo izvedeli za usodo tekmovalke v vzporednem tekmovanju, Victorie Vadaszi. Zavedati se moramo, da je naš šport vedno bil in tudi bo do neke mere nevarno početje, a takšen dogodek zagotovo vsakogar lahko pretrese in vrže s tira. Čeprav bi bili pripravljeni tisti dan potisniti letalo v štartno vrsto, mislim, da smo se pravilno odločili, ko smo na posvetu vodij ekip izglasovali, da tisti tekmovalni dan odpade. Nenazadnje smo piloti gostje v skupnosti, ki organizira tekmovanje, in njih je nesreča njihove članica zagotovo še toliko bolj prizadela.


Letalo, s katerim je letel Mark Polajžar med vzletom

Zadnji dan na koncu zame ni odločal o skoraj ničemer več, začinile pa so ga še močne nevihte, ki so onemogočile dokončanje naloge. Zato pa smo bili nagrajeni z izjemno napeto končnico v borbi za skupno zmago, ki je, kot je znano, na koncu za pičle tri pike po dveh tednih letenja, glede na celotno tekmovanje zasluženo pripadla Sebastianu Kawi.


V vrsti pred vzletom

Szatymaz mi je, enako kot večini drugih mladih Celjskih pilotov, dobro znan. Med vožnjo tja sem sam pri sebi ugotovil, da bom tam že 4 leto zapored. Če sem natančnejši sem bil tam še vsako leto odkar sem začel leteti. Očitno je da je Aeroklub Afoldi popolna destinacija tako za letenje za dušo in zabavo, kot tudi za tekmovalno letenje (seveda se eno in drugo med seboj ne izključuje), kar ga je naredilo tudi popolnega gostitelja letošnjega svetovnega prvenstvo v razredu 13,5m. Naneslo je, da je bilo to moje prvo veliko tekmovanje in mi bo že samo zaradi tega zagotovo ostalo v lepem spominu. Sem pa prepričan, da bi se tudi bolj izkušeni piloti strinjali z mano, da je šlo za eno najbolje organiziranih in izvedenih prvenstev nasploh. Relativno majhno število tekmujočih pilotov sploh ni bila ovira, kvečjemu je naredilo tekmovanje še bolj zanimivo in dalo nekak občutek domačnosti. Spominjam se besed Ulija Schwenka, ki mi je zadnji dan dejal: »Morda se ti sedaj tega še ne zavedaš, a obljubim ti, da se bomo še vsi čez 10 let spominjali tega prvenstva kot enega najboljših«.


Mark Travner, kdo ve kateremu vicu se smeji

Še največ polemike je bilo na temo same prihodnosti tekmovanja. Ali ima 13,5m razred prihodnost, se bodo tekmovanja in s tem letala obdržala, ali je prihodnost v tem da v tekmovanja vključimo motorje, je tekmovalnih razredov preveč? Po mojem mnenju je odgovor na vse zgoraj našteto DA. Že samo dejstvo, da smo na tekmovanju videli, 5 različnih tipov letal, ki so vsi imeli za seboj dobro podporo proizvajalcev, priča o tem, da je razred »zaživel«. Vsi so vložili ogromno virov v to, da so bili njihovi predstavniki 1. dan na štartni vrsti, v več primerih z letali, ki so bila še pred nekaj tedni v fazi preizkušanja. Med nastopajočimi so bili tudi najboljši piloti sveta, ki niso prišli tja samo sodelovat, ampak predvsem zmagat. Potencial in zanimanje torej obstajata. Drugo vprašanje je, če je v našem športu, ki je relativno slabo razširjen, dovolj prostora tudi za ta razred. Slišal sem zanimivo primerjavo, ki ni ravno v prid uveljavitve še enega razreda. V Formuli 1, MotoGP, tenisu… vsi vedo kdo je svetovni prvak, najboljši, kdo je premagal vse v danem tekmovalnem ciklu. Pri jadralnem letenju nihče ne bo znal našteti vseh 7 aktualnih svetovnih prvakov, malo bolj razgledan pilot se bo mogoče spomnil treh. A morda je ravno to priložnost za 13,5m razred, da izstopi od ostalih. Po vseh informacijah, ki jih imam, bodo že na naslednjem prvenstvu morali prav vsi vzleteti samostojno, govori pa se tudi o dovoljeni uporabi določene količine električne energije med samo dirko. Ideja je, vsaj meni, izjemno zanimiva. S tem bi dodali popolnoma novo dimenzijo našemu športu in naredili v tem razredu nekaj unikatnega ter mu omogočili gotovo prihodnost.


Mark Polajžar v svojem letalu

Vse kar lahko rečem je, da upam da jim uspe. Moja koncentracija je sedaj na udeležbi na prihajajočem mladinskem svetovnem prvenstvu, kamor se odpravljamo prihodnji teden. Resnično pa upam, da se še kdaj vrnem in se spet pomerim na tem novem, a zelo zanimivem in morda v prihodnosti še bolj enkratnem tekmovanju.

na vrh strani

 


Več o Savu Poljancu

Savo Poljanec – utrinek za zgodovino LC Maribor

FES na Green Speed Cup 2017

Dunaujvaros 2017 - srečanje starodobnikov

Hrvaška ekipa na EGC 2017 pravi: »Skuvali smo kavu«

WGC 13,5m Szatymaz 2017 v očeh tekmovalca

Razred 13.5 M – kako čez dve leti?

S starimi letali v Sinju

Sokol – leteči model jadralnega letala

Sveža jadralska kri v Mariboru

Željava – med mitom in resničnostjo

Od junaka do bedaka – Dan, ki ga ne bom nikoli pozabil!

Prešernov dan in Dan slovenskega jadralnega letenja

Blog 2017

Blog 2016

Blog 2015

Blog 2014

Blog 2013

Blog 2011

Blog 2010

Blog 2009